Tiskane izdaje
Neprestano me spremlja misel, da bi znal on sam ta članek bistveno boljše napisati, da mi gleda čez rame pod prste in mi šepeče boljše stavke v pisanje. In se zraven hahlja in me zafrkava.
Očitno je še vedno z mano.
Izvolite prebrati nekaj misli, ki sem jih zapisal ali povedal o njem v času najinega prijateljevanja. Dvaintrideset let je minilo, kot bi pihnil.
»Ne daj se, ledolomilec predsodkov!« sem nekoč pogumno naslovil razmišljanja o njem. Takrat sem ga na skupnih koncertih najavljal kot hrvaško narodno bogastvo, po katerem je dobil ime angleški nogometni klub Arsenal.
Takšni heci so mu bili všeč. Meni jih je dovolil, ker je vedel, da ga imam rad in da ga spoštujem. Arsen je imel vrhunski smisel za humor. Njegovi prebliski in anekdote so bili čisti in nenadkriljiv užitek, seveda če si imel svoj sprejemnik naravnan na isto frekvenco.
Ko sem kot mulc na naši črno-beli televiziji s starši gledal prenose jugoslovanskih zabavnoglasbenih festivalov, sem si zapomnil popevkarja, ki je bil popolnoma drugačen od drugih. Imel je zelo poseben glas, pel je na svoj način in bil pravzaprav edini, ki je pel svoje pesmi. In ne samo to, tudi številni drugi izvajalci so peli njegove pesmi. Moja mama ni nikoli komentirala njegovih nastopov, kar je zbudilo mojo radovednost. Pri vseh drugih je vedno omenila ali frizuro ali obleko. Pri Arsenu pa nič. Očitno jo je begal. Bil je drugačen od drugih.
Dvajset let pozneje sva posnela skupni album in meni so se uresničile sanje. Skupaj sva vadila, pela, snemala in nastopala. Poslušal sem, gledal in se učil. Bil sem vajenec velikega skladatelja in tekstopisca, ki mi je odkril svojo človeško plat, iz katere sem se naučil, kaj pomeni biti brezkompromisen v obrambi svojih idej in pogleda na svet.
Arsen me je kot starejši brat naučil, kako poslušati v sebi odmev časa, kako najti skupni imenovalec za milijone podobnih občutkov in jih spremeniti v verze, ki milijonom pomenijo isto resnico:
Znam, da će još biti mladosti,
ali ne više ovakve u prosjeku tisuču devetsto trideset osma,
ja neću imati s kim ostati mlad, ako svi ostarite,
I ta će mi mladost teško pasti,
a bit će ipak da ste vi u pravu
jer sam sam na ovoj obali koju ste napustili i predali bezvoljno.
(Arsen Dedić: Ne daj se Ines)
Arsen je vedno našel bistvo po najkrajši poti. Ne po bližnjici. Po najkrajši poti, brez obotavljanja, tako da se ti je vsaka tema, ki se je je lotil, zazdela znana, domača, kot da je tudi tvoja, da si potem v nekem trenutku rekel, pa saj tudi jaz tako čutim. Arsen ti je vedno odpiral dušo tako, da se ti je zdelo, da si si jo sam odprl. V sebi si odkrival čustva in misli, ki se jih nisi zavedal. V tem je bil najboljši.
Takšno mavrico talentov lahko skrivajo v sebi samo izjemne osebnosti, ker takšna mavrica zahteva poseben značaj in močno osebnost. Arsen ni nikoli lagal, ne sebi in še posebej ne drugim. Kar je zahteval od sebe, je zahteval tudi od drugih. Vrhunski nivo, vrhunski stil in vrhunsko interpretacijo. Zaradi teh lastnosti so ga povprečneži označili s slovesom, o katerem nedvomno vem, da mu je bil všeč, da je težek značaj. In s takšnim težkim značajem se je v modernih brezhrbteničnih časih težko živelo. Ampak Arsena to ni motilo. On je vedno živel nad časom.
V začetku letošnjega julija, ko sva zadnjič skupaj sedela za šankom v hotelu Esplanade v Zagrebu, mi je pokazal, kako mu kite v dlaneh krivijo prste, in potožil, da vedno težje igra klavir. Je rekel, da bo moral zamenjati kolk in da ga daje še nekaj starostnih nevšečnosti. Pa ni tarnal. Ni se pritoževal. Samo seznanil me je, kot da seznanja dežurnega mehanika, v kakšnem stanju je njegov motor in kaj je napravil čas z njegovo karoserijo.
Potem me je pobaral, če me ima Barbara še vedno rada, in še, ne da bi počakal na odgovor, kaj dela Ditka Haberl, pa če me Slovenci še vedno ne marajo. Kako je z mojim srcem, ga je še zanimalo, in ko sem mu povedal, da sem okej, nama je naročil prvo rundo in ni povedal nič več o sebi.
Takrat, v tistem trenutku, se mi je zazdel brezčasen in večen. Moj in naš. Bil sem srečen, da je z mano.
Danes je mrtev.
Naj počiva v miru!
