Tiskane izdaje
Govoriti z Billyjem Idolom (pa čeprav le po telefonu) je velika čast – ne le zato, ker ga zgodovina uvršča med največje MTV ikone 80. let, ampak zato, ker je unikaten umetnik, čigar uspešnice kar ne gredo v pozabo. Njegov glas (s še vedno britanskim naglasom, čeprav živi v ZDA) je prijazen, sproščen, moder, rahlo raskav in vedno pripravljen na humor. Kadar bruhne v smeh, je začutiti ves hedonizem, ki ga je prestalo njegovo telo v 35-letni karieri.
Se spomnite zadnjega obiska Slovenije pred štirimi leti?
Ja, spomnim se, bil je fantastičen žur. Takrat sem prvič nastopil pri vas. Prišli smo sicer za kratek čas in nismo imeli veliko časa, sem pa lahko vsaj okusil utrip dežele.
Se vračate z železnim repertoarjem največjih uspešnic – Dancing With Myself, Rebel Yell, White Wedding ... – ali boste dodali tudi kaj novega? Slišim namreč, da snemate novo ploščo.
Ja, ravno jo končujemo. Oktobra bo izšla, imenovala se bo Kings & Queens Of The Underground.
Kakšna bo?
Imamo nekaj trdorockovskih pesmi kot ponavadi, nekaj pesmi ima orkestralni zvok, skoraj cinematično razpoloženje, kot bi šlo za glasbo iz kakšnega filma. Nekaj je tudi elektronike. Skušali smo razširiti in obogatiti klasičen zvok Billyja Idola – na visokoresolucijsko sliko s 1080 piksli (smeh). In spet je z mano kitarist Steve Stevens, ki igra bolje kot kdaj prej.
Kdo so kralji in kraljice podzemlja?
Pesem Kings & Queens Of The Underground govori o moji karieri, sem pa imel v mislih vse tiste, ki smo začeli v punku in mu posvetili svoj čas, svoje življenje. Bili smo generacija, ki je verjela, da je v življenju nekaj več kot le tisto, kar nam dajejo. Po svoje smo s tem tvegali, saj ko se je punk pojavil, si nihče ni mislil, da lahko sploh kam pride. A ker so se veliki bendi takrat odselili v Ameriko in je v malih klubih zazevala praznina, smo morali prijeti bika za roge in ustvariti svojo sceno, pa če bo trajala pet minut ali celo večnost. To smo počeli iz čiste ljubezni do glasbe, za zabavo. In nekateri smo imeli srečo, da to počnemo še danes.
Izšli ste iz punka, bili ste goreč oboževalec skupine Sex Pistols in član njihovega fanovskega »kontingenta Bromley«, ampak ko ste sami postali glasbenik, ste namesto o kraljici in tem, da ni čustev in ne prihodnosti, peli o plesanju, šestnajstletnicah, belih porokah, fantaziji, vročici v mestu in veliko čustvih ...
Ja, prav to je bila največja vrlina punka: dal ti je platformo, ki ti je omogočila, da si se sam odločil, kakšna bo tvoja nadaljnja glasbena pot. Lahko si zgradil svoj slog in šel čez omejitve punka, ki se je navadno končal pri izbruhu jeze, energije. Kar je bilo sicer fantastično, ampak ko odraščaš, vidiš, da so osebni odnosi z ljudmi precej bolj večplastni, začutiš potrebo, da poješ tudi o dekletih, ljubezni, bolečini, strasti.
Pravijo, da je vaša velika uspešnica White Wedding v resnici protiporočna pesem. Kakšen je vaš odnos do poroke – ali na svetu res ni nič gotovega in trajnega, kot pojete? Vi nikoli niste bili poročeni …
Pesem nosi element negativnosti v sebi, ampak zame je ključni verz »poišči, kar je na tem svetu ostalo«. Jaz sem bil vedno iskalec tistega, v kar sem verjel. Verjamem, da če raziskuješ in iščeš, boš tudi našel tisto, kar je v življenju lepo in pravo.
V Sloveniji ste zelo cenjeni, predvsem pri generacijah 80. let. Ljudje še vedno govorijo o tistem ikoničnem prizoru v nemškem televizijskem šovu Tommy's Pop Show leta 1984. Se spomnite, kaj ste naredili med izvedbo Flesh For Fantasy?
Kaj sem naredil?
Svoj pljunek ste si razmazali po obrazu!
(smeh) O ja, zdaj se spomnim ... (smeh ... dolg smeh ... krohot)
Ljudje še po tridesetih letih govorijo o tem!
(krohot) Neverjetno! Ne vem, kaj se je zgodilo. Najbrž je bil to izraz spoznanja, da smo se vsi prisiljeni sami spopadati z lastnim drekom, in najbrž sem želel prikazati, kako se to dela na zabaven način! (smeh)
Potem so prišla 90. leta, ki se zvezdam osemdesetih niso zdela ravno naklonjena. Kako ste jih doživljali, tudi sami ste imeli osebne težave ...
Ja, že od poznih sedemdesetih naprej in skozi osemdeseta sem postajal čedalje težji odvisnik od drog. Na začetku je bilo zabavno, ampak počasi so me droge začele uničevati, imele so me v lasti in je trajalo kar nekaj let, da sem se sploh začel kontrolirati. Prišel sem do točke, ko sem moral nekaj narediti, in s tem sem se ukvarjal v devetdesetih.
Kaj vas je pripeljalo nazaj?
Ljubezen do tega, kar počnem. Imam srečo, da imam krasno službo. Ljudje, kot ste vi, moje občinstvo po svetu, mi je pomagalo to začutiti in v tem sem videl upanje in moč, da presežem zasebne šibkosti. Da so pravzaprav ljudje tisti, ki mi dajejo to možnost, da uresničujem svoj talent. Ne le občinstvo, tudi ljudje, s katerimi delam, kot je Steve Stevens. Vmes so se najine poti razšle, kar je imelo gotovo veliko opraviti z drogami. Ko sva enkrat težave potisnila v kot, sva ugotovila, da se imava precej raje, kot sva mislila. Poleg tega imam tudi otroke in v nekem trenutku sem se vprašal, kaj jim bom povedal o sebi. Da sem pač narkoman? Ne, mislim, da življenje ponuja precej več.
Zares ste se vrnili šele leta 2005 z albumom Devil's Playground. Ravno včeraj sem spet poslušal sarkastično pesem Plastic Jesus … Nekoč ste izjavili, da je bil Jezus prvi punker, kajne?
Seveda, bil je upornik, duhovni upornik!
Ste verni?
Ne bi ravno rekel veren, imam pa čut za duhovnost. Čutim povezavo z nekim drugim svetom, drugo dimenzijo, v katero gremo vsi po koncu. Kaj je to, pa ne znam povedati.
Nenavadne besede za punkerja.
To je morda le del moje domišljije, ampak vraga – če mi daje udobje, bom šel tja! (smeh)
Pravijo, da je »Billy Idol kljub imidžu slabega fanta zasebno prav mila duša, inteligenten, z veliko smisla za humor«. Že dolgo živite v Los Angelesu, kako ste doživljali ta preskok, saj je znano, da se angleški humor precej razlikuje od ameriškega.
(smeh) Na začetku je bil zame res kulturni šok, ampak tako velikih razlik vendarle ni. Američani imajo radi angleški humor …
… ampak Angleži navadno nimate lepih besed o ameriškem!
Ni čisto tako. Ko sem prišel v ZDA, sem vsako soboto komaj čakal na Saturday Night Live. John Belushi, Bill Murray, Dan Akroyd ... In ne nazadnje: Steve Stevens je eden najbolj zabavnih ljudi, kar sem jih v življenju spoznal! (smeh)
Še nekaj, kar zanima dekliško stran občinstva: kako vam uspe pri skoraj šestdesetih ohranjati takšno postavo kot pred tridesetimi leti? Mar živite v časovni kapsuli?
Zelo se posvečam odrskemu nastopu, podobi, hočem imeti energijo, ona opravi najboljše delo na odru! To je bila tudi ena od stvari, ki so mi pomagale zbežati od drog.
Bi rekli, da je za to zaslužno tudi vegetarijanstvo?
Osebno lahko rečem, da meni vegetarijanstvo gotovo pomaga, ni pa nujno, da je to za vsakega.
Veljate za eno prvih in največjih ikon MTV. Kateri spot vam je bilo najbolj zabavno snemati?
Eyes Without A Face, White Wedding in Shock To The System. Slednji mi je bil najbolj všeč, ker smo izgrede leta 1993 v Los Angelesu povezali z znanstveno fantastiko. Takrat se je ravno začelo govoriti o kibersvetu kot nečem iz prihodnosti – in zdaj živimo v njem! No, živijo predvsem mladi – pravzaprav so oni današnji kiberpankerji. Jaz sem samo star prdec! (smeh)
