Tiskane izdaje
»Prišel sem od daleč in začel na dnu. Ampak usoda je bila jasna. Zdelo se mi je, da gleda naravnost vame in v nikogar drugega,« je zapisal Bob Dylan v knjigi Zapiski (Chronicles: Volume One).
Ameriški glasbenik, rojen leta 1941 kot Robert Allen Zimmerman, se še ni utrudil. Njegov koledar je še vedno natrpan z nastopi. Februarja letos je izdal 36. studijsko ploščo Shadows in the Night. Na njej je predelal deset skladb, ki jih je nekoč, še preden je Dylan sploh začel snemati, izvajal Frank Sinatra.
Čeprav Dylan nikoli ni skrival ljubezni do staromodnih predvojnih pesmi – te je nekoč že vključeval v koncertni repertoar –, je s ploščo predelav pesmi, ki po akustičnem folku in bluesu v izvirnikih niti dišijo ne, vendarle nekoliko presenetil. Ker Dylan izhaja iz folka, je doslej večinoma predeloval le pesmi pevcev folka in bluesa. To je počel že na začetku kariere, ko se je kalil v newyorških klubih. V tem slogu in s pretežno neavtorskimi skladbami je nastal njegov studijski prvenec Bob Dylan (1962). S priredbami akustičnega folka in bluesa sta obarvani še plošči Good as I Been to You (1992) in World Gone Wrong (1993). Neavtorske pesmi sestavljajo še en album, in sicer Christmas in the Heart (2009), na katerem je v svojem slogu predelal božične pesmi.
Z ovitka nove plošče je razvidno, da Dylan tokrat ni poprijel za noben inštrument. Raje se je posvetil izključno petju, ki že ob prvem poslušanju vzbudi pozornost. Njegov glas je bolj v ospredju kakor na zadnjih ploščah, umirjena in nežna glasbena spremljava pa počasne balade naredi še bolj intimne. Vse skladbe so imele v izvirniku orkestrsko spremljavo, Dylan pa jih je prearanžiral v minimalistične izvedbe, v katerih njegov glas spremljata le kvintet, ki je tudi njegov koncertni bend, in občasno pihalna sekcija.
Dolge ure poslušanja starih Sinatrovih pesmi in priprave na snemanje so se Dylanu obrestovale. Kritiki so namreč ploščo tako rekoč v en glas dobro sprejeli. Na splošno odobravanje jasno kaže spletna stran Metacritic, ki na enem mestu zbira in objavlja povezave do ocen plošč. Na podlagi 31 kritik je albumu podelila 82 točk od 100.
Od začetkov v New Yorku
Nekatere njegove pesmi iz tega obdobja, kot sta Blowin' in the Wind in The Times They Are a-Changin', pa veljajo za himne mirovnikov po svetu. Obsežen opus avtorskih uspešnic, ki so jih predelovali nešteti glasbeniki, se je hitro širil. Med pomembnejšimi protestniškimi in protivojnimi pesmimi iz njegovega začetnega akustičnega obdobja ne gre pozabiti še na Masters of War, A Hard Rain's a-Gonna Fall, Chimes of Freedom, Maggie's Farm ...
A Dylan se nikoli ni pustil »popredalčkati«. Čeprav so ga imela mirovniška in druga družbenopolitična gibanja za svojega, se je sam od tega vztrajno ograjeval. Nikoli se ni politično opredeljeval, celo o vietnamski vojni ne. Nikdar tudi ni javno podprl kateregakoli političnega kandidata.
Po štirih akustičnih albumih je leta 1965 potegnil najbolj drzno potezo v karieri. S prelomno ploščo Bringing It All Back Home je stopil iz okvira folk glasbe in razširil meje svojega glasbenega ustvarjanja. Ta korak je generiral hude očitke glasbenih puristov in ljubiteljev folk glasbe. Ti preprosto niso mogli sprejeti dejstva, da hoče Dylan v glasbi najti in ponuditi še kaj drugega kot akustični folk in blues. To, da so ga nekateri označili za izdajalca, ga je prizadelo, je leta 2012 priznal v intervjuju za glasbeno revijo Rolling Stone. Na obtožbe, da je judež, ker se je »elektrificiral«, se je odzval z besedami: »Ožigosali so me z najbolj osovraženim imenom v zgodovini, in to samo zato, ker igram na električno kitaro. Vsi ti zlobneži se zaradi mene lahko scvrejo v peklu.«
Tvegana poteza, ki jo je potegnil pred petdesetimi leti, je pokazala, da je Dylan vizionar, ki mu ne more spodleteti. Večina glasbenih kritikov je namreč enotna v oceni, da je največji artistični dosežek njegove glasbene kariere prav trilogija plošč, ki so sledile izstopu s folkovske scene: Bringing It All Back Home (1965), Highway 61 Revisited (1965) in Blonde on Blonde (1966).
V karieri je Dylan postavil več mejnikov. Naj omenimo le enega: skladba Like A Rolling Stone s plošče Highway 61 Revisited, ena njegovih najbolj znamenitih, je z dolžino debelih šestih minut spravljala v hudo zadrego radijske postaje. Takšna dolžina je bila namreč pred petdesetimi leti v svetu popularne glasbe nekaj nepredstavljivega. Kljub takšnim preprekam je pesem kmalu po izidu postala velika uspešnica. O njeni večnosti, denimo, priča izbor revije Rolling Stone, ki jo je leta 2010 uvrstila kar na vrh petstotih največjih skladb vseh časov.
V popularni glasbi verjetno ni umetnika, ki bi imel tako širok vpliv kakor Bob Dylan. Da je tako ali drugače vplival na njihovo ustvarjanje, so med drugimi javno povedali Joe Strummer (The Clash), Johnny Cash, John Lennon, Paul McCartney, Pete Townshend (The Who), Neil Young, Bruce Springsteen, David Bowie, Bryan Ferry, Nick Cave, Patti Smith, Syd Barrett (Pink Floyd), Joni Mitchell, Tom Waits in mnogi drugi, tudi raperji. Posredno je njegov vpliv še bistveno širši.
Njegove skladbe so predelali glasbeniki, ki jih stilsko ne bi takoj povezali z Dylanom, denimo Jimi Hendrix z nepozabno izvedbo komada All Along the Watchtower, Joe Cocker, Johnny Winter, The Rolling Stones, Guns N' Roses, Bryan Ferry, ki se mu je pred osmimi leti poklonil s ploščo predelav njegovih pesmi, in nešteti drugi. Tudi Joan Baez, ki je odigrala pomembno vlogo pri Dylanovem začetnem uspehu, njegove pesmi redno uvršča v svoj koncertni repertoar.
Dylan je močno vplival na začetno delo in uspeh skupin The Byrds in The Band. Prva je predelala več njegovih začetnih folk pesmi in jih po svoje elektrificirala in vokalno prearanžirala. Skupina The Band pa je bila, preden je postavila mejnike kot samostojna atrakcija, leta 1966 spremljevalna zasedba Boba Dylana, ko je ta stopil iz okvira folkovske scene in se »elektrificiral«. Med Dylanom in skupino The Band se je spletla še posebno močna vez, saj je Dylan s skupino še večkrat koncertiral in posnel znamenito studijsko ploščo The Basement Tapes, ki je lani izšla v močno razširjeni različici – z mnogimi iz arhiva izbrskanimi in doslej še neizdanimi skladbami.
S pesmimi pove vse
Dylan je posebnež, ki skrbno varuje zasebno življenje, redko daje intervjuje in se še redkeje pusti fotografirati. A tistih nekaj intervjujev in provokativnih izjav ni ostalo brez odmeva. Pred nekaj leti je, denimo, razburil Hrvate, ko je v izčrpnem intervjuju za revijo Rolling Stone v delu, v katerem je pojasnjeval pojave rasizma v ZDA, dejal, da lahko »temnopolti začutijo bele rasiste prav tako kot Judi naciste ali Srbi Hrvate«.
Tudi na odru ni pretirano gostobeseden. Dovolj so njegova izrazna moč, njegove pesmi, ki govorijo same zase, in njihova interpretacija. Dylan se bo danes v okviru nove evropske turneje že četrtič ustavil v Ljubljani. Prvič je v našem glavnem mestu – na bežigrajskem stadionu – nastopil junija 1991, dva tedna pred osamosvojitvijo naše države oziroma pred začetkom vojn na tleh nekdanje Jugoslavije, ki so Slovenijo in druge države s tega območja za nekaj let tako rekoč izbrisale z zemljevida mednarodnih koncertnih dogodkov. Sledila sta še dva nastopa v Hali Tivoli – prvi osem let pozneje in drugi leta 2010.
