Bob Geldof: »Glasba ni več hrbtenica kulture kot nekoč«

Ob vseh izvrstnih glasbenikih na festivalu Lent Bob Geldof ni ravno glasbena zvezda, zato pa je še vedno eden najprepoznavnejših obrazov med njimi.

Številni mu očitajo, da že več kot tri desetletja živi na račun projekta Band Aid, a ne gre pozabiti, da je medtem vodil več humanitarnih kampanj, projekti za Afriko pa so postali celovit in dolgoročno zasnovan sistem.

Od nocojšnjega koncerta na Trgu Leona Štuklja, kjer bo Geldof nastopil z zasedbo, tako večina ne pričakuje glasbenih presežkov, ne nazadnje je ob izidu njegovega zadnjega albuma pred šestimi leti Guardianov kritik zapisal, da je lepo, da ima mož ob aktivističnih projektih tudi kakšen hobi.

Ne dela si utvar o tem, da je vrhunski glasbenik, že v uvodu mariborske predstavitve je ironično poudaril, da je vzrok za takšno zanimanje zanj nedvomno njegov glasbeni genij.

Foto: Tadej Regent/Delo

Geldof si je vzel čas za obisk Slovenije, pripotoval je že v nedeljo in se najprej posvetil enemu svojih najljubših opravil, potepanju po bližnjih krajih in vaseh. Brez namena ali cilja, nič hudega, če se izgubi. »Prihajam iz Irske, majhnega otočka na robu Evrope, in že od otroštva sem hotel videti svet. Nesmiselno je, da prideš popoldne, odigraš svoj 'špil' in se zjutraj posloviš, ne nazadnje sploh ne veš, kje si. Rad si ogledujem svet, ga poslušam in okušam,« je dejal.

Retoričnih sposobnosti in gostobesednosti Geldofu ne gre očitati, rad govori, saj ima o vsem svoje mnenje in ga tudi zelo rad deli z drugimi, na kar opozarjajo vsi novinarji. Tokrat je bil celo nekoliko zadržan, kar zadeva kletvice, le nekajkrat, ko je poskusil biti še posebej slikovit ali je hotel poudariti kakšno izjavo, jih je uporabil.

Recimo, da je v nedeljo popoldne »scalo« in se je počutil kot doma na Irskem, sicer pa je bila kavarna, kamor se je zatekel pred dežjem, očarljiva, torta in kava odlični, glasba in ljudje pa kul. Če ne bi bilo tako, bi se »odf...l« kam drugam.

Foto: Tadej Regent/Delo

»Kot zlata nit, ki se spušča s sivega neba«

Verjetno se mu je res zdelo tako, ker Sir Bob ni ravno znan po tem, da bi hotel ugajati, nasprotno, občasno je lahko zelo oster, predvsem pa je povsem iskren. V ozadju nekaterih njegovih frustracij so verjetno predvsem intimne zadeve in osebne tragedije ter izgube zadnjih desetih let, je pa takšen tudi njegov karakter. Precej nepredvidljiv, vendar premore tudi veliko empatije, sicer zdaj ne bi vodil kar nekaj podjetij, ki so dokaj uspešna, pa naj asistirajo majhnim etiopskim pridelovalcem kave, živinorejcem v Nigeriji ali delavcem na plantaži ananasa v provinci Kwazulu Natal.

Ker je po njegovem v nasprotju s splošnim prepričanjem zadeve mogoče spremeniti. Posameznik ni nemočen ob nesrečah in krivicah, tega se je zavedel zaradi rock'n'rolla. Ko je bil še otrok, brez mame, ki je umrla, ko jih je imel komaj sedem let, oče, trgovski potnik, pa je bil ves teden odsoten, je imel občutek, da je vse skupaj »sranje«.

In rock'n'roll mu je dajal občutek, da je nekje vendarle skrit smisel, da obstaja možnost spremembe in da so tam nekje zunaj drugačni svetovi. To so mu skozi glasbo povedali Bob Dylan, Pete Townshend, zasedba Peter, Paul & Mary ... »Ko si star osem let, se ti glasba zdi kot zlata nit, ki se spušča s sivega neba.«

Glasba sicer ne spremeni ničesar, lahko pa te spodbudi, da zastaviš stvari drugače. Ker ima magično moč, podobno kot pravljični piskač, ki je s piščaljo uročil podgane in rešil mesto Hameln pred lakoto in kugo. Čeprav so ti časi mimo, tako kot je mimo obdobje rock'n'rolla, glasba ni več hrbtenica kulture kot nekoč in ni več univerzalni jezik, ki lahko nagovarja ljudi.

Zdaj so na sceni drugačni ljudje, ne nujno slabši, vendar drugačni, naboj in dinamika sta zbledela, predvsem pa je v igri drugačen, tehnološki način komunikacije. Nad tem sicer nima smisla obupavati, svet se vrti naprej, se pa Geldof sprašuje, ali takšni načini res omogočajo relevantno komunikacijo in izmenjavo mnenj. Oziroma je po njegovih besedah to bolj ali manj zgolj ­»kibernetično masturbiranje«.

Foto: Tadej Regent/Delo

Treba je spremeniti politične in gospodarske vzorce

Sam še vedno vztraja pri svojem preizkušenem načinu. »Če res hočeš kaj narediti, moraš občutiti probleme, se pogovarjati o njih, nagovarjati ljudi, ustvariti različna gibanja zunaj ustaljenega družbenega in političnega sistema in ne nazadnje predvsem trkati na vrata, da dobiš podporo in denar.« Kot nekakšna – vsaj v omejenem pomenu – slavna osebnost ima za to veliko možnosti, saj se pojavlja v medijih in tako uspešneje prepriča donatorje. Čeprav se mu zdi, da je njegova generacija zatajila. »Nekaterim spodleti skromno, drugim v velikem slogu, nam je spodletelo v celoti,« je dejal.

Ne, ker svet ne bi napredoval, napredek je nedvomno očiten, spomni se nekdanjih nastopov v komunističnih režimih, ko so romunsko občinstvo pretepali varnostniki, njega pa, podobno kot v Pragi, aretirali. Tudi vzdušja v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu se spomni kot obupnega, kot da bi bilo v ozadju čutiti pritisk totalitarne države, kar danes mnogi pozabljajo ali pa sploh nikoli niso vedeli.

Vendar je orientacija danes bolj ali manj usmerjena zgolj v to, da si želimo več, in to ves čas. To seveda ni izvedljivo, že zdaj smo blizu omejitvem, ki nam še omogočajo znosno življenje, zato je nujno spremeniti dosedanje politične in gospodarske vzorce.

Mlade generacije morajo na novo definirati pojem napredka, vključno s pomenom kibernetične revolucije, ki je spremenila svet, vendar se tega sploh ne zavedamo. »Enaindvajseto stoletje se rojeva v krčih, izginjajo glasbena industrija, tiskani mediji, knjige in številna druga področja ustvarjanja, kaj prihaja, pa nihče ne ve.

Ni problem v Donaldu Trumpu, Evropski uniji, brexitu, to so zgolj postranske zadeve, v igri je nekaj veliko večjega, upam, da nam bo uspelo definirati, kaj to je, in se izogniti nevarnostim. Te so nedvomno zelo resne.«