Tiskane izdaje
Moto letošnjega festivala v Hannovru oziroma Herrenhausnu, ki je bil posvečen predvsem aktualnemu glasbenemu gledališču, je Domovina Utopija. Po mnenju umetniške direktorice festivala Elisabeth Schweeger sta oba pojma izgubila nekdanji pomen; domovina, ki je nekdaj vzbujala arhetipske občutke varnosti in domačnosti, je bila najprej politično zlorabljena, nato pa v globalizaciji praktično izgubljena v brisanju osebnih in kolektivnih identitet. Podobno velja za utopijo. Termin, prvič uporabljen v 15. stoletju, je bil skozi zgodovino vir moči in navdiha, predstava o boljši oziroma kar idealni bodočnosti je generirala vse spremembe, zdaj pa smo se znašli na točki, ko utopične ideje nimajo več teže.
Vsak vrt je dežela Utopija
Potrebne so nove definicije obeh pojmov in po mnenju Schweegerjeve jih je umetnost edina sposobna artikulirati. »Vsak vrt je dežela po imenu Utopija,« je citirala nemškega krajinskega arhitekta Floriana Otta (ne po naključju, v Herrenhausnu je eden najlepših in največjih baročnih vrtov v Evropi, predstave pa se odvijajo v grajski oranžeriji) in enako velja oziroma bi moralo veljati za vsako umetniško delo. Kultura ima mehanizme za odpiranje novih obzorij in pot do novih, tudi utopičnih svetov, brez momenta utopičnega je naša civilizacija zapisana stagnaciji in izbrisu.
Svoje videnje utopičnega je v Herrenhausnu med drugimi predstavil eden od prenoviteljev evropskega gledališča Jan Lauwers s svojo Needcompany, v Amsterdamu, kjer je Holland festival najstarejša, največja in najbolj renomirana tovrstna prireditev v državi, pa je spisek eminentnih gostov še veliko daljši.
Flamska opera se bo predstavila s Tragedijo prijateljstva v režiji Jana Fabra, Thomas Ostermeier s prvo režijo Čehova, John Adams z delom The Gospel According to the Other Mary, Peter Sellars režira Desdemono po besedilu Toni Morrison, med najbolj pričakovanimi (in že razprodanimi) projekti pa je Sunken Garden, kolaž opere in 3D-filma nizozemskega skladatelja Michela van der Aaja in britanskega književnika Davida Mitchella.
Čar adolescentne spontanosti
Zbor Carmina Slovenica se je s predstavo When the mountain changed its clothing, delom tandema Heinricha Goebbelsa in Karmine Šilec, z izvirnim kolažiranjem teksta in glasbe v enem letu predstavil na najbolj prestižnih evropskih festivalih od Pariza do Amsterdama. Principi ločevanja neposrednih semantičnih povezav, forsiranje formalnih aranžmajev po sintaktičnih principih in avtonomizacija besedila, ki posledično izbriše stilistično in logično koherenco, so se v izvedbi mladih pevk pokazali za izjemno odmeven projekt, kar dokazujejo tudi aklamacije občinstva in medijski zapisi v Nemčiji in na Nizozemskem.
Repertoar, ki postavlja v ospredje alogičnost in absurd, zaradi sestave glasbeno-dramskega ansambla dobi drugačne formalne, vsebinske in emotivne konotacije ter stopnjevano sugestivnost. Ne, ker bi nastopajoče opravile svoje delo manj profesionalno, temveč ker kljub precizni dramaturgiji ohranijo nezgrešljiv čar adolescentne spontanosti to je ob brezštevilnih invencijah eno od področij, na katerem Carmina Slovenica in Karmina Šilec po izjemnih uspehih na področju zborovske glasbe spet odpirajo nove izrazne možnosti glasbenega gledališča.
