Tiskane izdaje
Le kdo se še spomni refrena zmagovalne pesmi letošnjega 59. tekmovanja za pesem Evrovizije? Bržkone malokdo. Conchita Wurst, zmagovalni glas tekmovanja, ki bo prihodnje leto najbrž na Dunaju, razen če se prireditelji, avstrijska televizija, ne bodo odločili drugače, pa vsaj za zdaj še ni pozabljena.
Povsem logično, saj je tokratna karavana ekstravagantnosti še enkrat dokazala, da ne gre le za glasbeni, ampak tudi politični spektakel. Že v začetku je bilo jasno, da bo letošnje tekmovanje za izbor naj pesmi Evrovizije v Köbenhavnu oziroma tamkajšnji dvorani B&W Hallerne tudi politično. Dogodki, ki so se prepletali, so namreč več kot očitno kazali na to.
Najprej dogajanje v Ukrajini, ki je ob napovedanem in potrjenem nastopu Ukrajine in Rusije dalo vedeti, da bodo žvižgi osrednji refren nastopov zlasti ruskih dvojčic, potem še vrsta dogodkov, ki so se zvrstili v nekaterih predelih Evrope. Tudi konservativni referendum na Hrvaškem, na katerem so se volivci odločali, ali bodo v ustavo vnesli določilo, da je zakonska zveza skupnost moškega in ženske.
Leta 1998 je na Evroviziji slavila izraelska pevka Dana International s pesmijo Diva in povzročila prvi šok v karavani ekstravagantnosti, še posebej med milijoni gledalcev različnih veroizpovedi, obremenjenih in neobremenjenih s spolom, ljubeznijo, homofobov in nehomofobov, ljubiteljev te mešanice glasbenih klovnov, mizarjev, resnosti in tudi manekenov, ki si želijo s pesmijo do boljšega jutri …
Štiri leta pozneje je Slovenija dodatno tlakovala pot drugačnosti s Sestrami in pesmijo Samo ljubezen. Vendar, kot se je izkazalo, takrat še ni bil pravi čas za kaj takega.
Veliki pok
Tokrat se je zgodil veliki pok. Conchita Wurst je umetniško ime 26-letnega Avstrijca Toma Neuwirtha, ki je od malih nog sanjal o pevski slavi. Leta 2006 se je udeležil resničnostnega pevskega šova Starmania, leto pozneje pa pridružil fantovski skupini Jetzt Anders!. Leta 2011 se je prvič pojavil na odru kot Conchita Wurst – dolgolasa, izjemno vitka pevka, ki, kamorkoli pride, vzbuja pozornost z močno brado. V Avstriji je kmalu postal simbol strpnosti in umetniške svobode, njegov moto pa je: »Bodi raje najboljša različica sebe kot slaba kopija koga drugega!«
Združitev Evrope na odru
»Vsem, ki so me poslušali in gledali, sporočam, da smo nezaustavljivi. Sanjam o svetu, v katerem se ne bomo ukvarjali z nepomembnimi zadevami, kot sta seksualnost in nacionalnost,« je dejalo zmagovalno bitje letošnje karavane ekstravagantnosti.
Nemudoma se je odzvala švedska ministrica za zunanje zadeve Birgitta Ohlsson in na družbenem omrežju zapisala, da je prihodnost Evrope v »odprti Evropi«. O veselju so poročali tudi iz Bad Mittendorfa, v katerem živijo Conchitini starši in njegov župnik. Nekje vmes je prišla tudi novica, da je na enem od avstrijskih družbenih omrežij kar 31.000 sledilcev dobila stran, ki nasprotuje Conchiti Wurst.
Vendar še zdaleč ni zanemarljivo dejstvo, da je taista bradata Conchita v določenem trenutku in na določenem odru preprosto združila Evropo. Pa ne toliko sama, ampak je bila pravzaprav zlorabljena kot platforma za obračun z resnejšimi težavami – konservativnimi revolucijami, dogajanjem v Ukrajini in še čim …
Prav v tem je nemara mogoče iskati jedro letošnjega Evrosonga; refren jamesbondovske pesmi bradate pevke bo namreč že jutri (če ni bil že včeraj) pozabljen, osrednje sporočilo, poslano generacijsko in narodno pisanemu občinstvu, pa bržkone še dolgo ne bo.
