Tiskane izdaje
Pred natanko letom in tremi dnevi je soul diva Macy Gray s svetovnimi uspešnicami navduševala razprodano prizorišče na Lentu. Tokrat se nam bo pokazala v drugačni luči. Na pobudo legendarnega saksofonista Davida Murrayja se je namreč pridružila Infinity kvartetu, s katerim bodo nocoj v Križankah predstavili pravkar izdano ploščo Be My Monster Love.
To ni prvo znano ime, ki prihaja k nam v drugačnem kontekstu, kot smo ga vajeni. Lani je Jazz festival Ljubljana gostil pevko Neneh Cherry, ki je s skandinavskim triom The Thing pripravila presunljiv nastop, zdaj s kvartetom priznanih jazzovskih glasbenikov k nam prihaja Macy Gray.
Bodi moja pošastna ljubezen / okno bom pustila odprto / splazi se noter / moj vrat je tvoj / sesaj me, dokler ne bom vsa anemična / dokler ne bom mogla več vstati iz postelje ..., besedilo pesnika in pisatelja Ishmaela Reeda z raskavim glasom interpretira Macy Gray ob swingajoči spremljavi »neskončnega« kvarteta saksofonista Davida Murrayja. Poleg njega sestavljajo zasedbo pianist in organist Thornton Hudson jr., Murrayjev dolgoletni basist Jaribu Shahid, o katerem Murray pravi, da mu, ko ga ima ob sebi, ni treba šteti, in eden vodilnih bobnarjev mlajše generacije Nasheet Waits, ki je na Jazz festivalu ob Jasonu Moranu nastopil predlani, sicer pa igra tudi z našim saksofonistom Igorjem Lumpertom.
Brnenje glasu
»Macy ima specifičen glas, v njem se sliši nekakšno brnenje. Kot pri Benu Websterju slišiš šumenje, še preden pritisne tipko na saksofonu, tako še preden Macy odpre usta, slišiš ton v zraku. In ko Thornton Hudson jr. zaigra na hammond, se znajdete v gospel cerkvi nekje globoko v črnski soseski,« je doživetje, ki nas čaka na današnjem zaključku festivala, povzel David Murray, ko smo ga poklicali v Delaware, kjer se je ravno pripravljal na koncert ob praznovanju 4. julija.
Potem ko sta se seznanila med projektom člana skupine The Roots, Questlovom, je Murray povabil Grayevo v svoj big band in posebej zanjo napisal nekaj aranžmajev. Ker je lažje potovati z manjšo skupino, se je izoblikoval kvartet, s katerim so posneli ploščo in se odpravili po svetu. »Band je po številnih koncertih zdaj dosegel pravi nivo. Slišali boste nekaj standardov in glasbo iz različnih obdobij mojega ustvarjanja ter različnih stilov jazza, od swinga, ki vas bo spomnil na Duka Ellingtona ali Colemana Hawkinsa, glasbe iz mojega obdobja z World Saxophone Quartetom [navdihoval je generacije saksofonistov], do tako imenovanega loft jazza, ki smo ga igrali, ko sem v sedemdesetih letih prišel v New York iz Berkeleyja v Kaliforniji,« je povedal Murray, ki pravi, da je svoje igranje nekoliko prikrojil, zdaj ko ima v zasedbi damo, a kljub temu kot vedno pusti svoj pečat, »vseeno je to jazz in tu in tam se stvari morajo prekrižati.«
Preveč čustev in spominov
Na saksofonista so vplivali mnogi glasbeniki, ki so oblikovali podobo jazza v zadnjem stoletju, Bobby Bradford, Stanley Krawtz, Arthur Blythe, James Newton, Wilbur Morris ..., a najbolj je nanj vplivala mama, ki mu je prva razkrila ljubezen do glasbe. »Poznal sem note, še preden sem znal napisati svoje ime. Spominjam se juter, ko je mama vstajala ob pol šestih zjutraj, odpravila očeta v službo – bil je smetar, sicer pa je igral kitaro –, potem pa začela tiho igrati klavir. Igrala je vse glasneje in ob 7.15 je bil crescendo na vrhuncu. To so bile lepe budnice,« se spominja Murray, ki je mami posvetil skladbo Morning Songs.
Med nešteto skladbami – izdal jih je na več kot 150 avtorskih albumih – je nekaj takšnih, ki jih sploh ne more več igrati. »Zbudijo mi preveč čustev in spominov, tudi negativnih, s katerimi sem hotel opraviti, ko sem napisal pesem,« pravi. Zato raje piše in igra novo glasbo. Naj gre za priredbo posebej za soul divo ali opero po libretu pesnika in političnega aktivista Amirija Barake, v kateri cerkveni zbor prepeva komunistična besedila.
V skladbah se pogosto pokloni velikanom jazza, kot sta Fats Waller in Nat King Cole, ali pa Johnu Coltranu z albumom Blues for Coltrane, za katerega je prejel grammyja. »Ne morem v prihodnost, če ne poznam preteklosti,« pravi, zato v njegovem starostno pestrem big bandu velja pravilo, da je vsak učitelj drugemu.
