Tiskane izdaje
Te dni je praznoval osemdeseti rojstni dan violinist Dejan Bravničar, eden najpomembnejših živečih slovenskih glasbenih poustvarjalcev. Rodil se je v Ljubljani v glasbeni družini.
Oče Matija, eden najvidnejših slovenskih skladateljev iz sredine prejšnjega stoletja, ga je zgodaj uvedel v glasbeni svet. Končal je študij violine na ljubljanski glasbeni akademiji pri profesorju Karlu Ruplu, za njegovo glasbeno osebnostno oblikovanje pa je bilo odločilno nadaljnje izpopolnjevanje v tujini.
Najprej je na moskovskem konservatoriju Petra Iljiča Čajkovskega študiral pri enem največjih glasbenikov 20. stoletja, Davidu Ojstrahu. Ojstrah, s katerim sta se tudi spoprijateljila, se ni odlikoval le kot pedagog, pri katerem je Bravničar lahko vpijal tradicijo ruske violinske šole, pač pa je z glasbeno in osebnostno širino bistveno prispeval k celostnemu oblikovanju mladega umetnika.
Vpogled v to obdobje nam odpre knjiga Pisma iz Moskve, v kateri je Bravničar objavil svojo korespondenco s starši in kasnejše dopisovanje z mojstrom. Odločilnim moskovskim letom je sledilo razširjanje obzorij s spoznavanjem zahodne glasbene in violinske tradicije na Akademiji svete Cecilije v Rimu pri sloviti violinistki Pini Carmirelli.
S takšnimi svetovljanskimi izkušnjami se je Bravničar po končanem študiju vrnil v Ljubljano in začel intenzivno solistično in komorno koncertno udejstvovanje. V Ljubljani se je vsako sezono predstavil s po najmanj enim ključnim delom iz violinske literature. Tako si je zgradil obsežen repertoar, ki obsega več kot petdeset violinskih koncertov, od Vivaldija, Bacha, Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wieniawskega, Sibeliusa, Szymanowskega do najpomembnejših del 20. stoletja, kot so koncerti Bartóka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. K temu je treba dodati še izjemen opus literature za solo violino in violino s klavirjem. Prav tako plodno je bilo udejstvovanje na področju komorne glasbe v Triu Tartini z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem.
Nastopal je v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod ter pri tem sodeloval z dirigenti, kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Kletzki in Jean Martinon, če omenimo le nekatere. Poleg nastopov v velikih kulturnih središčih je zelo veliko koncertiral po Sloveniji, tudi v majhnih krajih, v času, ko je bil širšemu občinstvu stik s klasično glasbo v vrhunski izvedbi težko dostopen. Za ljubljansko radijsko hišo je posnel obsežen opus in prav ob njegovi osemdesetletnici je na petih zgoščenkah izšla antologija z izborom njegovih posnetkov iz radijskega arhiva, ki nas osupnejo s kakovostjo in svežino.
Sredi šestdesetih let je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let njen dekan. Vzgojil je generacije violinistov, ki danes igrajo v slovenskih in tujih orkestrih ali poučujejo na glasbenih šolah. Za svoje pedagoško delo je bil imenovan za zaslužnega profesorja, prejel je tudi številne državne nagrade in priznanja.
Dejan Bravničar je še vedno dejaven, zlasti pri redakcijah raznovrstne violinske literature. Pri tem ga spodbuja in mu pomaga soproga Dika, ki tudi sicer skrbi za dokumentiranje in ohranjanje njegovega življenjskega dela. Ob izjemni umetniški karieri ne gre spregledati Bravničarjeve osebnostne plati.
Nikoli ni silil v ospredje. Njegova življenjska pot ni bila osredotočena na zunanji blišč in kariero, pač pa na glasbo, ki se ji je posvetil s polno predanostjo umetniškemu poslanstvu s poudarjeno etično dimenzijo, ki se odraža v doslednem glasbenem poštenju tako na koncertnem odru kot pri poučevanju. To je v času prevladujoče sebičnosti, komolčarstva in splošne brezbrižnosti še kako pomembno sporočilo.
