Tiskane izdaje
Lajovic je na ljubljanski Akademiji za glasbo diplomiral iz kompozicije in dirigiranja, iz dirigiranja je zatem še drugič diplomiral na Akademiji za glasbo na Dunaju pri prof. Hansu Swarowskem. Kot dirigent je bil 20 let zaposlen v Slovenski filharmoniji (SF), nakar so ga pozvali, da se prijavi na razpis za profesorja na dunajski akademiji, kjer je bil izbran med 74 kandidati.
Z začetkom profesure na Dunaju je moral po nareku vodstva oditi iz SF, se za STA spominja Lajovic in dodaja: »Moj največji uspeh v življenju je bil moj največji poraz: da sem moral zapustiti filharmonijo, ker nisem mogel biti na dveh mestih hkrati.«
Na Dunaju so mu dodelili častni naziv emeritusa, kar pomeni, da lahko do izbire naslednika še vedno poučuje. Podobno je na Glasbeni akademiji v Zagrebu, kjer je redni profesor od leta 2010.
Na svoji poustvarjalni poti je nastopil z več kot 70 orkestri po vsej Evropi, Rusiji, Turčiji, ZDA, Koreji, na Kitajskem, na Tajvanu in v Kolumbiji. Bil je šef dirigent Zagrebških simfonikov (1979–1981) in šef dirigent Beograjske filharmonije (2001–2006), ustanovil in vodil je Komorni orkester RTV Ljubljana (1974–1976) ter Komorni ansambel Slovenicum (1989–2001). Zdaj ga snubijo za šefa dirigenta v Shenzhen na Kitajskem, o čemer se še dogovarja.
Njegov repertoar, kot piše v knjigi Sto slovenskih glasbenikov, sega od Claudia Monteverdija in Johanna Sebastiana Bacha do najnovejših skladateljev, s poudarkom na klasicizmu in romantiki, zlasti na Wolfgangu Amadeusu Mozartu in Gustavu Mahlerju. Bil je tudi pobudnik za nastanek mnogih slovenskih skladb in njihov krstni dirigent.
K Mahlerju, za čigar izvedbo Simfonije št. 1 v D-duru, imenovane Titan, je leta 1981 prejel nagrado Prešernovega sklada, se pogosto vrača. Tako je leta 2010 pripravil in umetniško vodil koncertni abonma Mahler v Ljubljani. Poleg tega je revidiral več partitur slovenskih avtorjev, nazadnje opero Črne maske Marija Kogoja in tudi dirigiral njeni uprizoritvi leta 2012 v okviru Evropske prestolnice kulture v Mariboru.
Za začetek letošnjega poletnega festivala v Ljubljani je v Trstu in Ljubljani vodil 300 glasbenikov pri izvedbi Orffove Carmine Burane, kar ni bilo darilo za rojstni dan, temveč popolno naključje. Kritike so se sicer obregnile na ozvočenje koncertov, toda Lajovic ocenjuje, da je bilo v Ljubljani boljše. »V Ljubljani smo napravili nov standard ozvočenja na tako velikem prostoru, ki je bistveno večji kot Veliki trg v Trstu,« je prepričan dirigent. Po reakcijah poslušalcev, ki se spoznajo na akustiko, je bila rešitev dobra, je še dejal za STA.
