Do ljudi, ki so na isti frekvenci

Ustvarjalna prostranstva multiinštrumentalista Janeza Dovča se raztezajo prek glasbenih meja. Svojega posla(nstva) se je lotil premišljeno in strateško. Ni se zanašal na zunanje okoliščine in silnice, na katere človek ne more vplivati, marveč je zadevo lastnoročno zgrabil za roge ter ustanovil svojo založbo, festival in zagnal koncertno videoprodukcijo ter tako rekoč postal ­neodvisna glasbena institucija.

Pred petnajstimi leti je harmonikar, klaviaturist, skladatelj, aranžer in glasbeni producent ter snovalec ustanovil založbo Celinka, pri kateri je do danes izšlo več kot 160 albumov različnih glasbenih žanrov. Takrat je zasnoval tudi svoj festival Godibodi, ki bo letos potekal šestnajstič. »To mi daje občutek svobode, neodvisnosti od kolesja glasbene industrije. Priložnosti za igranje, izdajanje plošč ter nastopanje si ustvarim sam,« je povedal glasbenik, ki je uspešen tudi na področju odrskih uprizoritev – njegova monopredstava za mlajše Tesla je doživela več kot 140 ponovitev. V zadnjih letih je dejaven tudi na področju filmske glasbe. Lani je ustvaril glasbo za kar štiri celovečerne filme, med katerimi sta mladinski film Vesolje med nami in danska drama Camino režiserke Birgitte Stærmose, posebej uživa pri ustvarjanju glasbe za okoljevarstvene dokumentarce.

Samopreskrbna avdio-video produkcija

Tako kot večini glasbenikov se je v pandemiji svet porušil tudi ­Janezu Dovču. »Prepoved koncertiranja in druženja je bila za nas konec sveta,« je povedal za Delo. A to ga ni navdalo z malodušjem, temveč je pandemijo in številna zaprtja javnega življenja vzel kot izziv. Zbral je nekaj sponzorskih sredstev in tudi svoj denar vložil v nakup videoopreme, kupil dve kameri, luči in v domačem studiu na kmetiji na Sneberski 33 uredil scenografijo za virtualne koncerte.

»S prijateljem, tubistom Goranom Krmacem, sva med korono v mehurčku skupaj veliko igrala in tako ohranjala glasbeno kondicijo. Streamanje domačih koncertov je bilo za naju izziv. Za kamero je stala moja žena Ana, jaz sem sproti oblikoval zvok, snemal in montiral ter igral. Bili smo nekakšna samopreskrbna avdio-video produkcija,« je opisal začetke, ki so odtlej doživeli vidno produkcijsko evolucijo.

V intimi domačega okolja, ali drugače, v copatih v dnevni sobi se je s povabljenimi gosti razvilo sproščeno ustvarjalno ozračje v prijateljskem duhu. »Naši virtualni koncerti so bolj organski, kot so bili v času pandemije recimo uradni posnetki ali prenosi koncertov iz velikih praznih dvoran kulturnih domov,« meni Dovč, ki je v tistih časih še bolj jasno uzrl svoje poslanstvo v povezovanju ljudi.

»Tako kot Celinka ni klasična založba, ampak rad rečem, da je servis samozaložnikom, je bila tudi motivacija za koncertni cikel podobna. V času osamitve posameznika, ko smo bili potisnjeni v nekakšne mehurčke, se mi je zdelo povezovanje skupnosti ključno. Še bolj pomembno je bilo podpreti sveže glasbene projekte, ki ob pomanjkanju koncertnega in medijskega prostora niso imeli dostopa do poslušalcev. Od nekdaj sem trdil, da je pri nas nenavadno veliko kakovostnih glasbenih izvajalcev, primanjkuje pa denarja za promocijo, prodor. Zato do ljudi ta glasba ne pride. Obstaja napačna miselnost, da za nekatere žanre ni povpraševanja. Menim, da imajo veliko odgovornost za to javni mediji, ki po mojem mnenju na tem področju velikokrat ne opravljajo svojega poslanstva. Od urednikov oddaj večkrat slišiš, da je neka glasba 'prezahtevna za naše gledalce'. To je zgrešena miselnost. Moje izkušnje s terena so drugačne, občinstva ne smeš podcenjevati. V dolgoletni in razgibani karieri sem igral tudi na vaških veselicah.Ljudje povsod prepoznajo in cenijo dobro glasbo, tudi v žanrih, ki jih sicer ne poznajo ali ne poslušajo,« je strnil razmišljanje, ki je zagnalo nov projekt. Ni se spustil v argumentacijski in pogajalski boj z uredniško politiko na televizijskih in radijskih programih, ki bi bil, kot predvideva, neusmiljen in poln razočaranja, temveč je sam našel rešitev.

Veter v jadra

Dovč&Krmac z gosti@Sneberska33 je bil prvi virtualni cikel koncertov, ki je izkoristil sodobne medije za predstavitev ter promocijo slovenske glasbene ustvarjalnosti. Rezultati pretekle sezone so zbrani na Dovčevem youtubu. Svojega oziroma skupnega uspeha ne meri z všečki in številom ogledov. Več mu pomenijo pohvale glasbenih kolegov in glasbenih poznavalcev, ki jih ceni. »To počnemo, ker je treba, ne računam na oglede,« je zatrdil. V drugem ciklu, ki se bo začel 20. januarja, je projekt podprlo ministrstvo za kulturo. Tudi tokrat bosta osnova koncertov harmonika in tuba v sozvočju tretjega povabljenega gosta. Njegovo avtorsko glasbo bodo prav za to priložnost prearanžirali v unikatno, novo zvočno podobo. V domačem studiu se bodo v naslednjih mesecih zvrstili Robert Petan, Brina Vogelnik, Rudi Bučar, Urša Mihevc in Eva Hren. Nekateri so že v preteklosti izdali albume pri Celinki ali nastopili na festivalu Godibodi, ampak to ni bil pogoj za vabilo na virtualni koncert, je dejal Dovč, ki bo predstavil goste tudi s krajšim uvodnim pogovorom. »Izbral sem glasbenike in glasbenice, ki jih cenim tudi kot avtorje oziroma avtorice. Rad bi jim dal veter v jadra, da bi lažje surfali dalje. Trdno sem prepričan, da je treba občinstvu dati možnost izbire, to je ključen poudarek mojega poslanstva.«

Tudi na lokalne televizije

V novi sezoni GodibodiTV je v ustvarjanju visokokakovostne koncertne produkcije naredil še korak naprej. Povezal se je z nekaj lokalnimi televizijskimi postajami, ki bodo vrtele koncerte na svojih programih. »To sem vzel kot eksperiment, morda nadgradnjo naše dejavnosti, širjenje mreže. Video kot tak bomo naredili za youtube, če se bo zavrtel še kje, je to samo dobro. Če si izposodim terminologijo resonance in uglašenosti, naj rečem, da bom vesel, če bomo tako prišli do ljudi, ki so na isti frekvenci.«

Čeprav bo cikel še vedno v pandemičnem formatu, je Janez Dovč ob vabilu k ogledu dodal: »Da ne bo pomote, še vedno prisegam na igranje pred občinstvom v stvarnem, ne virtualnem svetu. Glasba v živo še vedno najbolj odžeja, sploh če je izvirna.«