Dragi Mojzes, naš glasbeni velikan
Po smrti Mojmirja Sepeta: Oče slovenske popevke in šansona, skladatelj, ki je skrinjo slovenske glasbe napolnil s stotinami skladb.
Odpri galerijo
Mojmir Sepe, kot smo ga poznali. FOTO: Marko Feist
»Dragi Mojzes, naš glasbeni velikan, naš dragi maestro, hvala za ves tvoj glasbeni opus, najlepše slovenske popevke. Hvala ti, tja gor me oblake ... objemal nas boš s svojimi melodijami.« Tako se glasbeni kolegi, prijatelji, poslušalci že nekaj dni poslavljajo od Mojmirja Sepeta, ki je umrl na božični večer v 91. letu starosti in nas za vedno pustil v svoji poletni noči, med zvezdami in iskrenimi ljudmi.
Ko je junija praznoval devetdeseti rojstni dan in so mu ob jubileju priredili slavnostni koncert na Kongresnem trgu, ni bil več Mojzes, kot smo ga nekoč poznali, dobrodušen skladatelj, vesel dirigent, pevec, zabavljač, večkrat tudi voditelj glasbenih prireditev. Zdravstveno stanje mu po več operacijah tega ni dovoljevalo. Samo poslušalec bom, je povedal, hvaležen organizatorjem za pozornost in trud ob njegovih devetih desetletjih, v katerih je zakladnico slovenske zabavne glasbe napolnil z več kot 400 avtorskimi skladbami in 600 priredbami. Poletna noč, Bele ladje, Zemlja pleše, Brez besed, Pridi, dala ti bom cvet, Uspavanka za mrtve vagabunde, Med iskrenimi ljudmi, Pismo za Mary Brown so samo nekatere od njegovih zimzelenih skladb, ki si jih prepevajo različne generacije, tudi že v novih priredbah.
Doma s Koroškega je imel Sepe glasbo očitno v genih, kako bi sicer kot šestleten otrok sedel za klavir in začel skladati preprosto melodijo. Njegovo življenje je ostalo popolnoma zavezano glasbi. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral klavir in trobento, od leta 1950 je bil trobentač pri Plesnem orkestru Radia Ljubljana in se ves predal džezu in svingu. Pozneje je ustanovil lastno zasedbo, s katero je nastopal na džezovskih festivalih. Bil je dirigent in skladatelj različnih zvrsti, od šansonov do popevk, gledaliških songov in filmske glasbe (je tudi avtor himne praženemu krompirju, ki jo poje društvo ljubiteljev te jedi), uveljavil se je kot glasbeni aranžer, predvsem za dela z velikimi orkestri. Dvakrat je sodeloval na Eurosongu, leta 1966 je v Luksemburgu njegovo Brez besed zapela Berta Ambrož, leta 1970 v Amsterdamu pa Eva Sršen Pridi, dala ti bom cvet. Od leta 1970 do upokojitve je bil urednik za zabavno glasbo na Radiu Ljubljana.
»Življenje sem imel pestro, počel sem tisto, kar sem rad delal,« je poleti povedal v pogovoru za TV Slovenija. Uvrščamo ga v zlato generacijo, v kateri so bili skladatelji Bojan Adamič, Borut Lesjak, Jure Robežnik, Jože Privšek, ki so ustvarjali glasbo na besedila Gregorja Strniše, Branka Šömna, Miroslava Košute, Ivana Minattija, Dušana Velkaverha in Elze Budau. S slednjo je Sepe ustvaril Poletno noč, ki jo je zapela Marjana Držaj in danes velja za neuradno himno slovenske popevke.
Marjana je z njo postala legenda, Mojmir Sepe pa oče slovenske popevke. Njegove skladbe so sicer izvajali različni pevci in pevke, Stane Mancini, Elda Viler, Eva Sršen, Lado Leskovar ... med njimi pa je bila tudi njegova soproga Majda. Na Slovenski popevki je zakonski par zmagal dvakrat, s skladbama Med iskrenimi ljudmi in Uspavanka za mrtve vagabunde.
Ko se Mojmirja Sepeta danes spominjajo njegovi sopotniki, ne pozabijo povedati, da je bil velik človek z neizmerno bogato življenjsko potjo, a tudi nesrečno usodo, da je izgubljal tiste, ki jih je imel najraje.
Ko je junija praznoval devetdeseti rojstni dan in so mu ob jubileju priredili slavnostni koncert na Kongresnem trgu, ni bil več Mojzes, kot smo ga nekoč poznali, dobrodušen skladatelj, vesel dirigent, pevec, zabavljač, večkrat tudi voditelj glasbenih prireditev. Zdravstveno stanje mu po več operacijah tega ni dovoljevalo. Samo poslušalec bom, je povedal, hvaležen organizatorjem za pozornost in trud ob njegovih devetih desetletjih, v katerih je zakladnico slovenske zabavne glasbe napolnil z več kot 400 avtorskimi skladbami in 600 priredbami. Poletna noč, Bele ladje, Zemlja pleše, Brez besed, Pridi, dala ti bom cvet, Uspavanka za mrtve vagabunde, Med iskrenimi ljudmi, Pismo za Mary Brown so samo nekatere od njegovih zimzelenih skladb, ki si jih prepevajo različne generacije, tudi že v novih priredbah.
Himna slovenske popevke
Doma s Koroškega je imel Sepe glasbo očitno v genih, kako bi sicer kot šestleten otrok sedel za klavir in začel skladati preprosto melodijo. Njegovo življenje je ostalo popolnoma zavezano glasbi. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je študiral klavir in trobento, od leta 1950 je bil trobentač pri Plesnem orkestru Radia Ljubljana in se ves predal džezu in svingu. Pozneje je ustanovil lastno zasedbo, s katero je nastopal na džezovskih festivalih. Bil je dirigent in skladatelj različnih zvrsti, od šansonov do popevk, gledaliških songov in filmske glasbe (je tudi avtor himne praženemu krompirju, ki jo poje društvo ljubiteljev te jedi), uveljavil se je kot glasbeni aranžer, predvsem za dela z velikimi orkestri. Dvakrat je sodeloval na Eurosongu, leta 1966 je v Luksemburgu njegovo Brez besed zapela Berta Ambrož, leta 1970 v Amsterdamu pa Eva Sršen Pridi, dala ti bom cvet. Od leta 1970 do upokojitve je bil urednik za zabavno glasbo na Radiu Ljubljana.
»Življenje sem imel pestro, počel sem tisto, kar sem rad delal,« je poleti povedal v pogovoru za TV Slovenija. Uvrščamo ga v zlato generacijo, v kateri so bili skladatelji Bojan Adamič, Borut Lesjak, Jure Robežnik, Jože Privšek, ki so ustvarjali glasbo na besedila Gregorja Strniše, Branka Šömna, Miroslava Košute, Ivana Minattija, Dušana Velkaverha in Elze Budau. S slednjo je Sepe ustvaril Poletno noč, ki jo je zapela Marjana Držaj in danes velja za neuradno himno slovenske popevke.
Marjana je z njo postala legenda, Mojmir Sepe pa oče slovenske popevke. Njegove skladbe so sicer izvajali različni pevci in pevke, Stane Mancini, Elda Viler, Eva Sršen, Lado Leskovar ... med njimi pa je bila tudi njegova soproga Majda. Na Slovenski popevki je zakonski par zmagal dvakrat, s skladbama Med iskrenimi ljudmi in Uspavanka za mrtve vagabunde.
Ko se Mojmirja Sepeta danes spominjajo njegovi sopotniki, ne pozabijo povedati, da je bil velik človek z neizmerno bogato življenjsko potjo, a tudi nesrečno usodo, da je izgubljal tiste, ki jih je imel najraje.
