Tiskane izdaje
Festival se je nadaljeval v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je sam sredi odra stal Božo Vrečo in bil več kot primeren moški predstavnik letošnje rdeče niti Druge godbe, kjer je poudarek na vokalistkah. S svojim feminilnim vokalom in črno obleki modernega derviša je le z glasom pričaral obilje otožnosti in različnih razpoloženj, ki jih prinaša sevdah. Poleg tradicionalnih sevdahov je zapel tudi nekaj svojih.
Čeprav marsikdo pomisli na Conchito Wurst, ko ga vidi in posluša, je primerjava precej neumestna, kar se hitro izkaže v bravuroznosti njegove vokalne interpretacije. Čeprav je bil asketski nastop, ki je vključeval tudi razgaljanje zgornjega dela telesa, kjer so se na Vrečovem hrbtu pokazala tetovirna (angelska?) krila, je znal zapolniti tako oder kot dvorano. Vrečo je pred dvema mesecema že nastopil v Cankarjevem domu, in sicer s svojo skupino Halka, ki prav tako izvaja sevdahe, vendar je včerajšnji nastop pomenil popolno razgaljenje tega zelo čustvenega balkanskega glasbenega stila, ki je najbolj trdoživ ravno v Bosni in Hercegovini od koder prihaja Vrečo.
Različnost vokalnih interpretacij je nato na istem odru demonstrirala španska pevka Silvia Prez Cruz, ki je ob spremljavi kitarista Totija Solerja predstavila ibersko razsežnost petja.
Vrhunec večer v izštevankah
Klimaks zadnjega dne Druge godbe, pa je bil v ljubljanskem Kinu Šiška težko pričakovan nastop domače zasedbe Katalena, ki je nedavno izdala nov album Enci benci Katalenci, na katerem so se po svoje lotili izštevank. Drznost Katalene v iskanju in tudi uspešnem najdenju drugačnosti na domačem dvorišču dela ta sekstet še vedno atraktiven in zanimiv. Res je bilo pogumno, da so si za svoje izhodišče vzeli v bistvu skorajda »brezvredne« otroške izštevanke, katerih smisel se je v teh letih skorajda v celoti izgubil ali pa so že na samem začetku, nekatere bile le zaporedje brezsmiselnih zlogov in besed.
Pevka Vesna Zornik, ki je, tako kot celotna sedanja Katalena v karirasti fazi, je več kot primerno prispevala slovenski delež k vokalni pisanosti ženskih glasov na letošnji Drugi godbi. Čeprav je album Enci benci Katalenci zamišljen kot zvočni del gledališke predstave v režiji Ivane Djilas, katere premiera je že bila v Cankarjevem domu, ponovitev bo pa jeseni, je glasba teh izštevank, ki so bile občinstvu večinoma znane, povsem solidno delovala tudi v tej običajni koncertni različici.
Katalena, ki se s svojo zvočnostjo z leti kar širi pa širi, je gotovo eden vzorčnih primerov slovenskega glasbenega ustvarjanja, ki enakopravno lovi ravnotežje med posebnostjo in splošnostjo, med drugačnostjo in množičnostjo. Hkrati pa glasba zasedbe Katalena omogoča, da Boštjan Gombač zaigra na številne mogoče in nemogoče inštrumente, ki jih tako strastno zbira in raziskuje!
Če bi uradnikom naše države bilo kaj mar do izvoza slovenske kulture in bi končno na ministrstvu za kulturo naš denar pametno vložili v ustanovitev urada za izvoz slovenske kulture, kar imajo vse civilizirane in kulturne države, bi bila Katalena eni prvih, ki bi jih lahko ponudili v pokušino tudi konzumentom kulturnih dobrih po svetu.
Angolsko-portugalski zaključek v Stari mestni elektrarni
Iztekanje Druge godbe se je nadaljevalo na odru Katedrale Kina Šiška s skupino Canzoniere Grecanico Salentino iz juga Italije, ki izvaja svojo različico glasbe in plesa tarantele, ki jo imenujejo pizzica taranta. Preplet sodobnosti in tradicije jih je popeljal po številnih svetovnih odru, tako so končno prišli tudi v Ljubljano. Njihov prispevek, k rdeči niti letošnje Druge godbe je dala pevka Alessia Tondo, ples Silvie Perrone pa je cel nastop le podkrepil.
Drugo godbo so najvztrajnejši končali na novem prizorišču tega festivala, in sicer v Stari mestni elektrarni, kjer je angolsko-portugalska zasedba Batida z glasbo in plesom zaključila ta 31. mednarodni glasbeni festival.
