Tiskane izdaje
»Super, odlično,« se je slišal glas Ivana Novaka, ki smo ga v gledališče Pongua poklicali takoj po zaključku prvega razprodanega koncerta. »Neverjetno, kakšno publiko smo imeli, resno in elegantno, diplomate, med njimi iranske in indijske, ambasadorje s turbani, a tudi korejsko elito in običajne ljudi, verjetno iz krogov blizu oblasti, ter iz kulture.«
Kim Džong Una ni bilo. »Seveda ne,« je dodal. »Publika je po koncu koncerta vstala in ploskala. Sklepčno,« se je smejal, »kar pa ni nič posebnega, ker je to zanje normalen ritual. Za njih je bil koncert velik kulturni dogodek, na katerega so se decentno odzvali.«
Nemškemu novinarju, dopisniku iz Kitajske in korejskega polotoka za Süddeutsche Zeitung, so viri iz diplomatskih krogov v Pjongjangu zatrdili, da je bil današnji koncert najbolj subverzivna stvar, ki se je doslej zgodila v Severni Koreji. »Korejci se tega sploh ne zavedajo, zahodnjaki pa razmer tukaj sploh ne razumejo,« je dodal. Pred Laibachovim gostovanjem v Severni Koreji jih ni poznal, zato je temeljito preučil njihovo zgodovino in projekte.
Cenzure na pretek
Probleme z zvokom in opremo so rešili. »Namesto, da bi dvorano pripravili v enem dnevu, smo pač zanjo potrebovali tri dni,« je pojasnil. »Od nekod so gostitelji privlekli manjkajoče kable in čeprav je še včeraj delovalo, da je lahko koncert polomija, saj jim niha električno omrežje in meče ven varovalke, smo ga na koncu čudežno zvozili.«
Seveda nas je zanimalo, kako so rešili probleme s cenzuro vizualnega materiala. »Razsekali so nam celoten program in izločili niz komadov od Korana do priredb korejskih komadov, ker niso bili narejeni v ustreznem ritmu, komada Eat Liver in We Are Millions And Millions Are One, ker komisija za cenzuro ni uspela pravočasno prevesti teksta.«
»Cenzure je bilo na pretek,« je dodal. »A vseeno. Tudi to nam je rekel nemški novinar, da lahko Laibach cenzuriraš, kolikor želiš, in četudi bi ostal en sam komad, bi bil dogodek enako prevraten.« Severnokorejci so jim pustili le devet komadov, zato so dvakrat, na začetku in koncu, odigrali komad The Whistleblowers o žvižgačih, ki v javnost spravljajo varovane skrivnosti.
Komad je opremljen s projeciranim portretom pevca Milana Frasa, kar je za severnokorejce – tako je komentiral nemški dopisnik – še večja subverzija, saj razen Kim Il Sunga in Kim Džong Ila ne poznajo nikogar, ki bi ga bilo vredno dati na steno.
Prvi odmevi
Prvi odmevi se že vrstijo. Kot poroča AFP so Laibach avantgardna skupina, ki je kot prvi tuji bend nastopila v Severni Koreji. Tujci, ki so prisostvovali koncertu, pravijo, da so bili toplo sprejeti. »Res je bilo videti, da uživajo. To ni bila publika z obrazi nezaupanja in zmedenosti«, je za agencijo AFP povedal Simon Cockerell, generalni direktor v Pekingu stacioniranega podjetja Koryo Tours, ki je organiziral posebne turistične pakete za tujce, ki so si želeli ogledati koncert. Poleg 150 tujcev, pretežno diplomatov, nevladnih organizacij in turistov, so ostali del publike sestavljali Severnokorejci.
Laibach so odigrali predelane pesmi iz muzikala Moje pesmi, moje sanje, ki so v Severni Koreji dobro znane. Prav tako so odpeli najbolj popularno korejsko ljudsko pesem Arirang, ob kateri jih je spremljala severnokorejska pianistka. Prevedeno besedilo so v korejščini projecirali na steno. »Vsi so sedeli na svojih stoli ves čas,« je dodal Cockerell, ki je Severno Korejo obiskal 150 krat.
