Flora in Paris in sveži pop

Iskanje drugačne glasbene izraznosti je popeljalo kitarista skupine Orlek Mateja Feleta in harmonikarja te iste skupine, Jureta Torija, po nekoliko drugačnih glasbenih poteh, kot pa jo ubira matična zasedba. Ko se je ideja kvasila sta pritegnila še enega Orleka, in sicer basista Mitjo Torija, ker so, kot pravijo v šali, potrebovali nekoga, ki je vešč organizator. Zasedbo Flora in Paris so dopolnili še tolkalist Blaž Celarec, saksofonistka in flavtistka Tjaša Perigoj in pa mlada pevka Flora Ema Lotrič, ki so jo člani povabili k sodelovanju potem, ko so jo opazili v televizijski oddaji Misija Evrovizija.

Svoj prvenec Jutranja rosa so sinoči v živo predstavili v Klubu Cankarjevega doma v Ljubljani. Ker je saksofonistka v veselem pričakovanju, jo je na nastopu zamenjal Matej Kužel.

Zasedba je na koncertu zaigrala vseh deset pesmi s prvenca Jutranja rosa, ki so ga tudi začeli z naslovno skadbo. Za polovico pesmi, poleg naslovne so to še Vse si ti, Najdi me pesem, Olje in voda in To je plan, je zasedba posnela tudi video spote. Glasbeno je zasedba vpeta v kakovosten pop, ki ga občasno nadgradi z rockom, jazzom ali pa vplivi latino glasbe. Ker bi bil koncert prekratek, če bi odigrali le vse pesmi z albuma, so dodali še štiri dodatne pesmi, in sicer italijansko kancono Una stupida sentimentale pevke Linde Valori, dve Orlekovski Okruški večera in Življenje gre naprej z nekoliko spremenjenim besedilom in pa novo skladbo, ki še nima besedila. To je skladba Rosario kitarista Mateja Feleta, ki je nastala v argentinskem mestu Rosario, rojstnem kraju nogometaša Lionela Messija in revolucionarja Che Guevare, ko so bili Orleki leta 2012 na turneji po Braziliji, Urugvaju in Argentini. V izvedbi te inštrumentalne skladbe je kot gost nastopil trobentač skupine Orlek Jan Adamek.

Skupina, ki si dejansko šele nabira koncertno kilometrino, je predstavila kakovosten pop, kjer besedila presegajo besedilno skromnost in ponavljanje refrena do nezavesti, kar je značilno za sicer običajno slovensko pop glasbo. Flora in Paris preigravajo nekoliko manj običajno različico slovenskega popa. Uokvirjajo ga izvrstni inštrumentalisti, ki dajejo ozadje krhkemu vokalu Lotirčeve. Ta se je na odru precej bolj samozavestno počutila pri poskočnicah, kjer ji je koketiranje z občinstvom šlo precej bolje kot pri baladah.

Flora in Paris so vzorčen primer kakovostnega popa, in so morebiten osrednjeslovenski odgovor na mini val nove slovenske popevke, ki se je pred nekaj leti začela v Mariboru in okolici.