Tiskane izdaje
Med izstopajočimi dogodki letošnjega Ljubljana Festivala je bil nedvomno koncert opernih arij latvijske mezzosopranistke Elīne Garanča v Gallusovi dvorani v četrtek, 29. junija.
Spored koncerta je bil sestavljen, kot je za take priložnosti običajno, iz znanih mezzosopranskih arij Čajkovskega, Saint-Saënsa, Verdija, Cilee in Mascagnija, pesmi Gastaldona in Tostija ter vmesnih orkestrskih točk iz opusov Čajkovskega, Bizeta, Mascagnija in Rossinija.
Pevka, ki jo ljubljansko občinstvo že pozna, je (še vedno) na vrhuncu kariere in v zvezi s tem ni povedati česa novega. Njena pevska tehnika je sijajna. Izenačenost registrov in neopazno prehajanje med njimi, popolno obvladovanje gostote tona in zelo dobra izreka so ob vrhunskem glasovnem materialu le nekatere izmed njenih izstopajočih kvalitet.
Prav tako je na vrhunski ravni v interpretativnem pogledu, pri čemer je s potekom večera poskrbela tudi za ustrezno izrazno gradacijo. Izstopali sta ariji Eboli (Don Carlos) in Santuzze (Cavalleria rusticana), občinstvo pa je najbolj razgrela s pesmimi Gastaldona in Tostija, ki so sicer melodične, vokalu prijazne in dobro orkestrirane, kaj več od tega pa ne.
Pevko je spremljal Simfonični orkester RTV Slovenija, ki ga je tokrat vodil romunski dirigent Ion Marin. Iona Marina se spomnim še iz časov pred tridesetimi leti, ko je kot zelo mlad dirigent sijajno vodil repertoarne predstave v Dunajski državni operi, bolje od številnih velikih dirigentskih imen, ki so takrat nastopala.
Ne bo odveč pripomba, da je bila Državna opera, ki sta jo v tistem obdobju vodila intendant Claus Helmut Drese in glasbeni direktor Claudio Abbado, vse kaj drugega, kot je postala kmalu zatem pod njunimi nasledniki in kar je danes. Marin s tokratnim nastopom ni razočaral.
Pokazal je velike kvalitete opernega dirigenta: sproščeno in muzikalno je spremljal solistko, poskrbel za zelo dobro zvokovno uravnoteženost med vokalom in orkestrom, izrazno odlično izkoristil možnosti v orkestrski spremljavi, v orkestrskih točkah pa z ansamblom muziciral, pri čemer je izstopala izvedba Rossinijeve uverture k operi Tatinska sraka. Orkester se je izkazal z dobro pripravljenostjo in zavzeto igro.
Dobro so sledili dirigentu, razhajanja so bila zanemarljiva. Zvok je bil lep, mehak in uravnotežen, orkestrske skupine izenačene, ataka dokaj dobra, artikulacija in igra na splošno disciplinirani. Nastopajoči glasbeniki niso le dobro igrali, pač pa tudi dokazali, da so dober orkester. Kljub dobri izenačenosti med orkestrskimi solisti pa le velja izpostaviti prispevka Boštjana Lipovška na rogu in Jurija Hladnika na klarinetu.
S ponovnim nastopom v Ljubljani je Elīna Garanča dala občinstvu, kar je pričakovalo od nje, in potrdila svoj upravičeni sloves.
