Glasba za dobro jutro: Partizanski pevski zbor Ljubljana, Hej brigade

Slovenski narod je eden redkih, ki se je v drugi svetovni vojni sam osvobodil izpod okupacije italijanskih, nemških in madžarskih fašistov in nacistov.

Objavljeno
25. april 2014 17.45
Partizanski pevski zbor
Zdenko Matoz, kultura
Zdenko Matoz, kultura
Slovensko partizanstvo je tista svetla točka v narodovi zgodovini, ki pooseblja srčiko preživetnenega ponosa našega naroda na prepišnem križpotju Srednje Evrope. Odpor proti okupatorjem in slovenskim izdajalcem, ki so z njimi sodelovali pri načrtovanem genocidu, pa je hitro presegle zgolj vojaško operacijo. Na svobodnih ozemljih je nastajala vzporedna oblast, zametki nove slovenske države. Razvijali so se vsi državotvorni segmenti, tudi kultura, in v njenem okviru so nastala slovite slovenske partizanske pesmi.

Ocenjuejo, da jih je nastalo približno 250, precej izvirnih, nekaj pa je bilo prepevov in prevodov iz tujine. Poleti 1941 ali jeseni 1942 naj bi nastala prva slovenska partizanska pesem Mateja Bora Hej, brigade. Sprva si jo je zapel kar pesnik, kasneje sta jo uglasbila skladatelja Franc Šturm in Karol Pahor. Pesem je po stilu koračnica in je bila pogosto uporabljana kot neuradna himna slovenskih partizanov. Obstajata dve različici, ki se razlikujeta v dveh verzih in zadnji kitici. Besedilo pesmi je Matej Bor napisal, ko je iz partizanov prišel na začasno delo in zdravljenje v Ljubljano ter bival pri družini Vovk v Svetosavski ulici za Bežigradom. O nastanku pesmi je dejal: »Motiv je nastal spontano, prej melodija kot besedilo, najprej pa ritem. Ko sem poslušal partizanske mitraljeze, ki so odmevali okoli Ljubljane, največ tam od Polhograjskih dolomitov, se mi je stožilo po hostah ... z drugo besedo, po svobodi, ki je bila navzlic vsem težavam tam, a je v Ljubljani ni bilo.«

Prvič je pesem zapela operna pevka Bogdana Stritar septembra 1943 v bližini Starih Žag na Dolenjskem. Ob prvi izvedbi ni dosegla posebnega uspeha, nato pa je z nekaj popravki v melodiji postala uspešnica. Originalen zapis se ni ohranil, ker je Franc Šturm 11. novembra 1943 padel na Krimu. Melodijo si je zapomnila Bogdana Stritar, nanovo pa jo je zapisal Radoslav Hrovatin. Čez nekaj časa je pesem za moški zbor priredil Karol Pahor.