Glasbena industrija: Več demokracije, manj kakovosti

Nedavno je britanski Telegraph objavil analizo stanja, v katerem se je znašla glasbena industrija. Predvsem britanska, seveda, vendar zlahka potegnemo vzporednice tudi s slovensko. Ali drugače - za tiste, ki mislijo, da samo »v Sloveniji vse propada«: povsod je tako!

pet, 26.02.2016, 07:00

Telegraph pravi, da je Adelin triumf z milijoni prodanih albumov zgolj spomin na dobre stare čase, ko so bile velike glasbene zvezde globalne v pravem pomenu: praktično ves svet je govoril o njih, vsak je znal našteti njihove (nove) komade, večina ljudi je do glasbenika in njegove glasbe imela tak ali drugačen odnos. Adelin uspeh gre delno pripisati tudi dejstvu, da zadnjega albuma 25 ni spustila v streaming (kupovanje in poslušanje na spletu), ker želi zaščititi prodajo cedejev - in tudi svojo umetniško integriteto.

Nič ni narobe s streamingom, pravi Telegraph, nasprotno: finančno rešuje glasbeno industrijo, saj nadomešča prodajo cedejev, ki je zaradi internetizacije (množično brezplačnega dostopa do glasbe) v zadnjih desetih letih že skoraj propadla. Med poslušalcem in glasbenikom niso več potrebni posredniki, založbe in piarovci, kar je glasbo pocenilo. Toda problematična je kolateralna škoda, ki jo streaming, youtube in na sploh internetizacija življenja prinašajo glasbenemu razvoju. Hitro klikanje, neskončna ponudba glasbe na spletu in takojšnja dostopnost do nje (kjer te youtube draži z dvajsetimi novimi predlogi, še preden poslušaš prvo skladbo do konca) - vse to je spremenilo poslušalske navade. Hiter način življenja je ljudem vzel čas in potrpljenje za raziskovanje neznanega, novega, drugačnega, kakovostnega, umetniško zahtevnejšega. Tudi v glasbi. Vse to povzroča površen, pavšalen in instanten odnos do glasbe in glasbenikov - in prav zato danes več ne nastajajo velike zvezde, ki bi obstale relevantne na dolgi rok.

Streaming na primer deluje tako, da si poslušalci sami odredijo, katere posamezne pesmi z nekega albuma bodo kupili - seveda navadno kupijo zgolj tista dva, tri odmevnejše hite, ostali del albuma pa ostane prezrt. Tako format albuma, ki je nekoč predstavljal umetniško celoto, izgublja pomen, s tem pa poslušalci zgrešijo globlji uvid in občutek za širino avtorjevega ustvarjanja. In tega se Adele očitno zaveda.

Ta, nova oblika konkurenčnosti je tako ustvarila prepad med albumi in singli. Lani so na primer na lestvici najbolje prodajanih albumov v Veliki Britaniji številko ena imeli med drugim tudi Elvis Presley, Bob Dylan, Paul Simon, David Gilmour, Lionel Richie, Iron Maiden, Noel Gallagher, Blur, Prodigy in Chemical Brothers - prav nihče od njih pa ni imel velikega hita na lestvici singlov ali na (komercialnih) radijskih postajah! Hja, »starci«, vezani na (izumirajoče) starejše občinstvo, ki še ceni pomen albuma in fizično cedeja.

Ker je pozornost sodobnega človeka hitra in kratkotrajna, se popularna glasba danes dela tako, da čim hitreje pritegne čim širše občinstvo, pa četudi za ceno kakovosti in raznolikosti, ali pa tako, da zmoti čim manj ljudi, da bi preklopili radijsko postajo. Pop ustvarjajo velike produkcijske ekipe didžejev, producentov in avtorjev, ki natančno študirajo okus širšega občinstva in se mu kar se da natančno prilagajajo. Zato imate danes občutek, da z radijskih valov slišite eno in isto glasbo. Tako se je glasbena pop produkcija premaknila iz umetnosti v obrt bolj kot kdaj koli prej. Te skladbe sicer podirajo rekorde v poslušanosti na radijskih postajah, vendar daljšega in globljega (umetniškega) vtisa ne pustijo, niti ne spodbudijo poslušalca, da bi šel raziskovat, kdo in kaj so izvajalci. Pogosto so to ušesu prijazne pevke ali pevci z deškimi glasovi, ki nimajo avtorskega potenciala, delujejo le, dokler jih te ekipe najemajo. Skratka, nemoteča, nedinamična glasba brez obraza in osebnega avtorskega izraza. In tu ni več prostora za žanre, ki so po definiciji izvirni, avantgardni in inovativni, kot na primer rock.

Telegraph potem pogleda na koncertno sceno. Ugotavlja, da so bili na velikih festivalih, kot sta Glastonbury in Reading, zadnje čase glavne zvezde sami »starci«: U2, Metallica, Rolling Stones, Green Day, Eminem, The Cure, Guns n'Roses, The Who, Bruce Springsteen, Motorhead, Pet Shop Boys, Coldplay, Stevie Wonder ... In to ni naključje: to so bendi, ki so si kariero zgradili pred internetizacijo! (Med redkimi izjemami mlajše generacije je našel le Mumford & Sons, Florence & The Machine in - ja, dva didžeja: Calvina Harrisa in Aviciija!)

Kje so mladi? Zakaj tako počasi in redko prodirajo na velike odre? Treba je pogledati v korenine, pravi Telegraph: lokalna koncertna scena umira. V Britaniji je v zadnjih desetih letih svoja vrata zaprlo 40% klubov in malih koncertnih prizorišč, na katerih so se nekoč kalili mladi glasbeniki in sčasoma postajali veliki.

In tako je tudi v Sloveniji: na velikih festivalih so glavne zvezde še vedno Siddharta, Big Foot Mama, Dan D, Mi2, Šank Rock, Laibach, Magnifico, Jan Plestenjak - izvajalci, ki so bili to že pred desetimi, dvajsetimi leti. Pred internetizacijo, torej. Organizatorji si pač ne morejo privoščiti mlajših in neznanih imen, ki jih ljudje preslabo poznajo, da bi privabili velike množice. Slabo pa jih poznajo zaradi nespodbudnih razmer, ki jih je v veliki meri prinesla internetizacija življenja in komercializacija radijskih valov: tudi pri nas je namreč (najbrž še več kot 40%) klubov zaprlo vrata ali pa pač več ne prirejajo koncertov (zaradi premajhnega zanimanja, pa tudi zato, ker država več ne podpira lokalne klubske in študentovske scene). Komercialne radijske postaje ne odkrivajo in ne promovirajo izvirne nove glasbe (raje se držijo omenjene obrtniško-prodajne formule), ljudem pa so novi glasbeniki zaradi omenjenega apatičnega odnosa do glasbe deveta briga. Zanje je največja glasbena vrednota znoreti se na legendarne, od prej poznane hite omenjenih velikih bendov.

Skratka, tudi v Sloveniji je tako kot po svetu, le da gre pri nas zaradi majhnega tržišča še toliko hitreje vse v franže. Glasbena scena tako stagnira zaradi tehnoloških razmer, ne pa zato, ker glasbeniki ne bi znali več delati dobre glasbe. Dobre glasbe je na tone, tako tudi Telegraph, le da pač ne pride do naših ušes, če je ne poiščemo.
Razvoj sodobne glasbene scene priča, da več demokracije in tržne svobode v medijih in umetnosti pač ne prinaša tudi boljše kakovosti. Kvečjemu slabšo.

Prijavi sovražni govor