Tiskane izdaje
Zasedba GKL Band je zanimiva mešanica senegalsko-slovenskega glasbenega bratstva, v katerem so se odlično ujeli brata Djiby Guissé (glas, kitara) in Cheikh Guissé (glas, kitara) ter Igor Leonardi (kitara) in Vlado Kreslin (glas, kitara, orglice). Kot skupina se bodo premierno predstavili v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, jutri pa .
Čeprav bi lahko senegalsko-slovenska glasba zvenela nenaravno, so se dobro znašli v svojevrstnem bluesu. Djiby Guissé je povedal, da je njihova glasba blizu temu, čemur ponekod pravijo puščavski, saharski blues, in to predvsem zato, »ker sva midva Senegalca iz etnične skupine Fula. Glasba Ful je takšna kot blues. Ko so naše prednike prodali kot sužnje v Ameriko, je z njimi potovala tudi naša glasba. Ko je iz tega nastala glasba, znana kot afro-ameriški blues, je postala svetovno znana in vplivna. Sicer pa je to naša glasba, ki se je v obliki bluesa vrnila domov.«
Album so naslovili Never Lose Your Soul ('nikoli ne izgubi svoje duše'), saj je »duša pomembna za vse, ne le za glasbenike, zato moramo biti močni. Ne glede na to, kako živimo, moramo ostati zvesti sebi, svojemu bistvu, svoji duši in biti pozitivno usmerjeni,« je dodal.
Predvsem o ljubezni
Njegov brat Cheikh Guissé je povedal, da bilo z Leonardijem in Kreslinom preprosto sodelovati, saj je glasba univerzalni jezik. »Taka glasbena sodelovanja so podobna glasbenemu raziskovanju. Zelo dobro je prepletati afriško glasbo z drugimi glasbami, ker je to priložnost za plemenitenje glasbe.«
Bratje Guissé, v zasedbi je še tolkalist Alioune Guissé, imajo že več kot 25-letno kariero in pogosto nastopajo na festivalih glasb sveta. Pred letom in pol so v Klubu Cankarjevega doma predstavili album Made in Senegal. Takrat so se tudi lotili snemanja albuma Never Lose Your Soul. Oba sta izšla pri založbi Intek. Lastnik založbe in producent albuma Darko Stanković je povedal, da pogovori za nastope v tujini še potekajo.
Djiby Guissé, Igor Leonardi, Cheikh Guissé in Vlado Kreslin
Foto Roman Šipić
Vlado Kreslin je na vprašanje, ali imata puščavski blues in prekmurska glasba veliko skupnega, za Delo povedal: »Mogoče obstaja neka mehka otožnost, ki bi jo našli pri obeh. Nisem pomislil, da bi nas lahko to povezalo, ko je Cheikh Guissé prvič prišel na obisk k meni domov z Darkom Stankovićem. Verjetno bi lahko marsikatero glasbo povezali na tak način. To ni žalost niti tista običajna melanholija, to je neka posebna mehkoba. Zagotovo pa drži, da ne naša ne njihova glasba nista agresivni. Taka glasba je prijazna, je zelo prijateljska.«
Afričani so glasba
Razgovoril se je tudi o tem, kako zvenijo njegove pesmi z afriškim, senegalskim prizvokom. »Ko sem prvič slišal njuno verzijo pesmi Dekle moje, se nisem mogel nehati smejati. Bil sem poln veselega, srečnega smeha. Brata Guissé zapojeta moje pesmi tako, da še mene razveselita.« Na albumu je opazno tudi Kreslinovo igranje orglic, ki jih je uporabil zelo prefinjeno in drzno. Orglice so bile vedno z njim, že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil v skupini Horizont. »Potem sem jih občasno več, občasno pa manj igral. Z akustično kitaro v bluesu so orglice kot nalašč. Ker nekatere pesmi igrajo sami, nisem imel kaj delati in sem si mislil, kaj, če bi jaz ta čas malo pihal, pa še z odra mi ne bi bilo treba iti.«
V zasedbi imajo štiri akustične kitare in štiri svetovljanske glasbene osebnosti. Igorja Leonardija smo vprašali, kako je potekalo prepletanje njihovih kitarskih linij. Povedal je, da je »osnova afriške glasbe harmonsko zelo preprosta, kar nasploh velja tudi za ljudsko glasbo po svetu. Bolj ko je preprosta, več svobode imaš za improvizacijo in oplemenitenje te osnove. Afriški način igranja kitare je nekoliko drugačen od evropskega. Običajno igrajo le s palcem in kazalcem. To so te starodavne tehnike, ki so jih v Evropi uporabljali v renesansi, ko so začeli igrati na lutnjo. Jaz poznam oboje in izbiram, kje lahko naredim kontrapunkt. Če, recimo, manjkajo spodnje basovske linije, ali pa zgornje, da jih dodam na jazzovski način.«
Svojčas je Leonardi veliko potoval in kot glasbenik raziskoval afriške države in njihove godbe. Po njegovem Afričani glasbe ne dojemajo, zanje glasba preprosto je. »O tem sploh ne razmišljajo. Mi, Evropejci, pa filozofiramo o glasbi in se sprašujemo, kaj to je.«
