Tiskane izdaje
Pravzaprav bi si bilo težko zamisliti slabši sprejem, kakršnega je bil deležen simfonični opus Antona Brucknerja v času avtorjevega življenja (1824–1896): malokateri pomembnejši skladatelj je bil tarča tako vztrajnega in avtoritativno prezirljivega nasprotovanja vplivnih krogov tedanjega glasbenega kriticizma.
In ker je samosvoji avstrijski glasbeni genij ustvarjalno zorel zelo dolgo in bil hkrati izjemno dovzeten za vsakršno kritiko, je zelo pozno dočakal tudi samozavest, kakršna je pri slehernem ustvarjanju nujna.
Tako si je šele pri štiriinštiridesetih upal ločiti od dokaj zanesljive službe organista v linški katedrali in obeta pokojnine ter za nižje plačilo prevzel profesuro glasbene teorije na Dunaju. In če bi bilo po volji takrat najvplivnejšega dunajskega glasbenega kritika, zloglasnega Eduarda Hanslicka, ne bi tega položaja nikdar dobil.
Pozneje je Bruckner v tej zvezi trpko pripomnil: »Tudi Beethovna so zmerjali, da z glasbo počne ko svinja z mehom in da spada v umobolnico. Jaz pa si pravim: treba je delati in se ne ozirati ne levo ne desno. Kritikom se bo morda posvetilo, ko mene že dolgo ne bo več. Takrat bom obveljal bodisi za tepca bodisi za mojstra. Naj torej vpijejo in kričijo, kolikor hočejo. Če je to, kar skladam, dobro, bo ostalo prihodnjim rodovom; če ni, bo izginilo, in konec besedi.«
Samokritični mojster iz Sankt Floriana pri Linzu se ni motil: njegova glasbena dela so postala nepogrešljivi del svetovnega simfoničnega repertoarja. Prihodnjim rodovom je zapustil enajst simfoničnih del, od katerih je eno označil za »študijsko« (čeprav jo je zložil pri devetintridesetih!) in eno za »ničto« simfonijo. A zanje je potreboval dobra tri desetletja potrpežljive, kljubovalne vztrajnosti.
Strogo po predpisih
Šele pri tridesetih je začel dopisno študirati harmonijo in kontrapunkt pri Simonu Sechterju, vplivnem predavatelju na dunajskem konservatoriju, še veliko pozneje pa se je uveljavil z deli, s katerimi je ostal trajno zapisan v zgodovini glasbe.
Kar šest let je študiral pri sicer dobronamernem, a pedantnem Sechterju, ki je poučeval strogo po predpisih: med drugim je menda vsako jutro za zbistritev misli napisal fugo, Brucknerju pa je odločno prepovedal, da bi poleg študija zapovedanega gradiva ustvarjal še kaj drugega. Anton je bil ubogljiv študent in leta 1861 je diplomiral z visokimi ocenami, toda pozneje je priznal, da se je počutil »kakor pes čuvaj, ki komaj čaka, da se strga z verige«.
A ne takoj. Študij je nadaljeval pri Ottu Kitzlerju, prvem čelistu linškega simfoničnega orkestra, in šele ta mu je odprl povsem nov glasbeni svet, ko ga je seznanil s partituro Wagnerjevega Tannhäuserja. Pod Kitzlerjevim mentorstvom je Bruckner leta 1863 zložil svoje prvo večje simfonično delo, »Študijsko« simfonijo v f-molu, ki pa ni nakazovala, kakšna sijajna ustvarjalna pot je pred njenim avtorjem.
Se je pa Bruckner še istega leta lotil naslednje simfonije, v kateri so že znamenja izrazite individualnosti, celo svojevrstne preroškosti. A je tudi to partituro tri desetletja pozneje, ko je svoj opus pripravljal za »prihodnje rodove«, kritično ocenil kot »zgolj poskus« in jo označil: Die Nullte, Ničta.
Prvi pomembnejši preboj mu je uspel z Mašo v d-molu. Po njeni uspešni premieri v Linzu leta 1864 je na vprašanje, od kod na vsem lepem tolikšna veličastnost njegove glasbe, je 40-letni skladatelj odvrnil: »Prej si nisem upal.«
A je čisto mogoče, da bi Bruckner brez ključne spodbude Wagnerjeve revolucionarne glasbe morda nikdar ne našel lastnega prepričljivega ustvarjalnega izraza. Ko sta se skladatelja leta 1865 prvič srečala na krstni uprizoritvi Wagnerjeve glasbene drame Tristan in Izolda, mu je Bruckner hotel pokazati partituro svoje naslednje simfonije (ki jo je pozneje označil kot Prvo), a mu je nazadnje zmanjkalo poguma in srečanje se je končalo le s stiskom rok. Še eno leto je minilo, preden se je »mojstru Richardu« upal pokazati svojo Drugo in nato Tretjo simfonijo, ki jo je po Wagnerjevi privolitvi posvetil prav njemu.
»Goreči wagnerijanec«
Toda Brucknerjevo prijateljstvo z Wagnerjem je še okrepilo nasprotovanje vplivnih privržencev Johannesa Brahmsa in zagovornikov tako imenovane konservativne tradicije. Brucknerja se je oprijel vzdevek gorečega wagnerijanca, njegovi Druga, še bolj pa Tretja simfonija sta doživeli katastrofalno premiero – tudi zaradi nasprotovanja nekaterih orkestrašev, tako linških kot dunajskih. Peta in Sedma simfonija sta pri občinstvu že poželi nekaj odobravanja, a tudi na njunih premierah ni manjkalo ogorčenih žvižgov in uničujočih časopisnih kritik.
Sicer pa je Brucknerjeva globoko meditativna glasba še danes izziv za marsikaterega poslušalca. Devet »zaresnih« simfonij, od katerih vsaka traja najmanj uro, se le počasi razpira skozi prostrano zvočno pokrajino. Vse se začno tiho in kmalu prevzamejo obliko nekakšne teme z variacijami in šele v sklepnem stavku je dosežena kulminativna sinteza.
Brucknerjeva glasba je pač tudi odsev skladateljeve globoke katoliške vere: trenutki skrajne dramatičnosti, pritajene, a vsenavzoče težine in skorajda popolne tišine se zlivajo v celoto, ki kakor da presega zemeljske okvire in spone.
Mojstrove simfonije ne odsevajo konkretnih podob niti nimajo tradicionalno oblikovanega »razvoja«; kratko malo eksistirajo v velikanskem, samostojnem zvočnem telesu. A prav z razširitvijo meja simfoničnega časa in prostora so Brucknerjeva dela pospešila tudi razvoj evropske glasbe k Mahlerju, Richardu Straussu in Debussyju.
In zadnji bodo prvi
Tudi Bruckner je v jeseni življenja dočakal naraščajoče priznanje in slavo, star in bolan pa za svoj ustvarjalni prispevek k avstrijskemu imperiju celo državno pokojnino. A šele po skladateljevi smrti leta 1896 se je njegova glasba nezadržno razširila po svetu. K temu je verjetno pripomogla srečna okoliščina, da Bruckner za nacistični režim, drugače kot Mahler, ni bil moteč, pa tudi znameniti dirigenti, zlasti Wilhelm Furtwängler in Herbert von Karajan, so njegovo glasbo zavzeto in pogosto izvajali.
Kljub temu vse do danes ni zadovoljivo rešena zagata z osupljivo številnimi revizijami Brucknerjevih simfonij. Pogosto jih je popravljal skladatelj iz lastnega samokritičnega vzgiba, še večkrat pa na prigovarjanje prijateljev, ki so njegovo glasbo hoteli narediti »prijaznejšo« za poslušalce. Muzikologe pri razvozlavanju in (pre)urejanju premnogih različic Brucknerjevih simfonij čaka še veliko dela.
Nemajhen zalogaj pa je skladateljev simfonični opus še vedno tudi za izvajalce. To velja tudi za Šesto simfonijo v A-duru, nastalo med septembrom 1879 in septembrom 1881. Bruckner ni dočakal njene krstne uprizoritve; Dunajski filharmoniki so 11. februarja 1883 pod vodstvom Wilhelma Jahna izvedli le njena drugi in tretji stavek, Adagio in Scherzo, ki pa so ju takratni glasbeni kritiki zavrnili z običajnim, dobro izurjenim prezirom.
Danes Šesta simfonija, ki se stilistično razteza od razmišljajoče posvetnosti uvodnega Maestosa do učinkovito zmagovitega Finala, velja za strukturno eno najmogočnejših v vsem Brucknerjevem opusu; spremenjeni vrstni red stavkov odseva tudi naraščajočo skladateljevo samozavest. Filharmonični orkester BBC, ki jo bo nocoj izvedel v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, pa bo demonstriral, kako se s tem simfoničnim orehom spopadajo orkestri, ki ne spadajo v sam svetovni poustvarjalni vrh.
