Tiskane izdaje
Ligetija poleg Stockhausna, Beria, Bouleza in Cagea uvrščajo med izvirne in vplivne skladatelje druge polovice 20. stoletja. Smo se na slovenskih koncertnih programih doslej lahko dovolj seznanili z njim?
Gotovo je ime, ki je prisotno v splošnem naboru informacij o glasbi v drugi polovici 20. stoletja, vprašanje pa je, koliko je med ljudmi navzoč v glasbenem smislu. Nekaj njegovih pomembnih del sta izvajala oba domača orkestra, Slovenska filharmonija in Simfoniki RTV. Pred leti smo njegov trio za rog predstavili v srebrnem abonmaju.
V programe ga je uvrščal festival Slowind. Nikoli pa ni bil celovito predstavljen. V zadnjih edicijah Predihanega smo se poskušali posvetiti celostni predstavitvi skladateljev, recimo Luigiju Nonu. Pobudo za Ligetija je dal dirigent Steven Loy, ki se je z njegovim delom tesneje seznanil med študijem v Budimpešti.
Ligetiju bo posvečen celoten večer. Kaj ste izbrali za program?
Omejeni smo bili s tem, kaj lahko izvedemo s komorno zasedbo ansambla. Iz zgodnjega obdobja smo izbrali Simfonično pesnitev za sto metronomov, ki po svoje odseva njegovo fascinacijo z mikropolifonijo. Komorni koncert zaznamuje prehod v harmonsko bolj jasno obdobje konec šestdesetih. Klavirski koncert, solistka bo Nina Prešiček, je skladatelj opredelil kot svojo najbolj tehnično kompleksno skladbo. Ker ne moremo predstaviti njegovega osrednjega opernega dela, Le grand macabre, smo se odločili predstaviti izvlečke, priredbo za trobento in komorni orkester.
Dirigiral bo Steven Loy, ki je vrsto let dejaven pri sodobnoglasbenih projektih v Sloveniji. Program bo izvedel orkester Neofonía. Kako je sestav nastal, saj vemo, da je na voljo malo glasbenikov, ki so vešči izvajanja sodobnih glasbenih del?
Osnovna zamisel cikla Predihano je bila v našem prostoru predstavljati pomembna dela sodobnih klasikov. Naše vodilo je bilo, da jih izvedejo slovenski glasbeniki. Lahko bi sicer povabili tujce, ki bi nam odigrali ta repertoar, bilo bi bolj preprosto. Vendar prav to, da se v ta dela poglobijo, jih naštudirajo in izvedejo domači umetniki, pusti v prostoru pravo sled in ustvari premik. Steven Loy je naš vodilni dirigent sodobne umetniške glasbe in ima izjemno znanje ter vpogled v sodobno glasbeno dogajanje. Potrebni so tudi glasbeniki, zato smo zasnovali festivalski orkester Neofonía, odprto formacijo, ki je vezana na cikel Predihano.
Nabor glasbenikov, ki je pripravljen in zna izvajati sodobno glasbo, je ozek, saj je ta literatura lahko precej težka in zahteva specifična tehnična znanja. Skupino ljudi, ki se zbira v tej zasedbi, ta glasba intimno zanima in jim predstavlja izziv. Težava je le, da sodelujejo glasbeniki iz različnih orkestrov, institucij in nekaj svobodnjakov, zato je usklajevanje načrta vaj bolj zapleteno. A prav ta mešana družba omogoča nadaljevanje cikla, da lahko ustvarjamo program, ki v našo sredino prinaša dragocena sodobna dela.
Že partiture skladateljev 20. stoletja so zelo zapletene. Glasbeniki potrebujejo posebna znanja, kako naj jih berejo in izvajajo. Gre za veščino, ki je nujna in je ne morejo pridobiti samo s klasično izobrazbo. Kakšno je tovrstno izobraževanje pri nas?
Proces izobraževanja klasičnega glasbenika je danes precejšen zalogaj. Vsak glasbenik se mora preizkusiti v zgodovinskih slogih od baroka do danes in jih hkrati obvladovati. Za sodobno glasbo ostane pri učenju morda najmanj časa. Problem stanja sodobne glasbe je morda, da ji ni namenjen zadosten poudarek v izobraževalnih programih. Sodobna glasba se sicer poučuje, a ker je živ sistem, se njen jezik nenehno razvija.
Vsak skladatelj izumlja svoje načine, kako privabiti želeno izrazno barvo ali efekt iz nekega inštrumenta. Temu je težko slediti. V vodilnih kulturnih sredinah je to posebno polje v glasbenem življenju. Glasbenik se mora neprestano izobraževati in slediti novostim. Zato na področju nove glasbe obstajajo specializirani ansambli, ki lahko glasbenikom omogočijo tudi rast in razvoj prav skozi zagotovljeno kontinuiteto delovanja. Med najbolj znanimi so, recimo, nemška Ensamble Modern in Ensemble Experimental, francoski InterContemporain, nizozemski Niew, avstrijski Klangforum. To so ansambli, ki se ukvarjajo samo s sodobno glasbo in delajo v tesni povezavi s skladatelji.
Sodobna resna glasba pri nas ima težave z občinstvom. Splošna izobrazba in znanje o sodobni glasbi sta šibka, zato je ta težje dostopna in so koncerti manj obiskani.
Uvrščanje skladbe na koncertne programe bi lahko razdelili v dva segmenta. V prvem so skladbe, ki spadajo med klasična dela glasbe druge polovice 20. in našega stoletja. V drugem pa bolj eksperimentalne, raziskovalne skladbe, saj je tudi tem treba ponuditi prostor v koncertnih sporedih. Morda se ne bodo nikoli uvrstile v klasiko, a imajo skladatelji vsekakor pravico do poskusov in raziskovanja svoje izraznosti.
Prvo področje, ki je nova klasika, bi moralo imeti redno mesto na naših koncertnih programih in tu smo prešibki. Škoda, da so koncertni programi premalo prepleteni s sodobnimi umetninami, ki so po svoji izraznosti že klasičnega dela, saj njihova sporočilnost presega naš čas.
Prav ta dela so odsev časa, ki ga živimo, zato bi morala biti pogosteje na koncertnih repertoarjih. Po drugi strani se v Sloveniji v preteklosti ni mogla vzpostaviti podobna platforma za redno predstavljanje glasbe našega časa, kot sta jo v naši bližini imela Zagreb in Benetke z bienaloma sodobne glasbe. Osnovna dragocenost festivalov je intenzivna izkušnja stanja duha neke umetnostne zvrsti v času in prostoru prek dovršenih, klasičnih del in z laboratorijskimi, raziskovalnimi deli. Tak intenzivni festivalski stik z novo glasbo omogoča stalno rast kolektivne glasbene zavesti, znanja, sprejemanja in percepcije. Mi smo to, žal, zamudili.
Vsaka skladba v ciklu Predihano je bila uvedena s predstavitvami skladatelja in skladbe, ki je obiskovalcem približala metodo, tehniko in specifičnost glasbenega pristopa skladatelja. Boste to nadaljevali?
Letos se za to nismo odločili, smo se pa za izčrpne koncertne liste. Težava je, da so takšni predgovori lahko izpeljani preveč akademsko za širše občinstvo. Biti morajo privlačni, hkrati pa zagotavljati visoko strokovnost. To so veščine, za katere so potrebne dolgoletne izkušnje pri tovrstnem delu.
Koncertne predstavitve vendar niso dovolj za seznanjenost in vpetost sodobne glasbe. Ključno je sodelovanje vseh v glasbenem okolju, z intenzivnejšo komunikacijo vseh, ki ustvarjamo glasbeni prostor. Rada bi več sodelovanja med javnimi zavodi, izobraževalnimi institucijami in strokovnimi društvi. Izobraževanje občinstva ni samo naloga koncertnega organizatorja.
Kaj pa šole? Zdi se, da bi morali biti koncerti, kot je cikel Predihano, del njihovega vzgojno-izobraževalnega programa.
Delamo na tem, na večjem in tesnejšem stiku s šolami, fakultetami in akademijami. Dodatno jih obveščamo, pripravljamo posebne ponudbe za skupinske obiske prireditev, sodelujemo z mentorji.
Cikel Predihano nastaja od leta 2006. V času, ko se krepijo pritiski merjenja obiskanosti predstav, razstav in koncertov, delate koncertni program, ki je intelektualno in umetniško zahtevnejši in širšemu občinstvu manj dosegljiv. Kako ste našli posluh in podporo?
Vodstvo Cankarjevega doma je vedno podpiralo ta cikel, saj je prepoznalo delež, ki ga prinaša k vsebinski zaokroženosti koncertne ponudbe. Slabša obiskanost je posledica tega, da gre za sodobno umetnost, ki se mora povsod po svetu boriti za občinstvo. S tem imajo težave tudi drugi kolegi. Izjema so festivali, ki so se uveljavili kot specializirani in referenčni. Tako financerji kot mediji ter kritiška javnost priznavajo, da je cikel Predihano dragocen segment programa, po drugi strani pa si ne moremo lagati, da je kljub pomembnosti slabše obiskan.
Promotorji in producenti po svetu vidimo rešitev v večji prisotnosti sodobne glasbe na abonmajskih koncertnih sporedih. Bolj tehtno bi morali preceniti, katera klasična repertoarna dela je smiselno spet poustvarjati in namesto katerih bi bilo bolje predstaviti nekaj, kar je rezultat duha našega časa. Pri sodobnih umetninah je velika zavora dejstvo, da se jih navadno sliši le enkrat. Z enkratnim poslušanjem se niti ne usidrajo in ne razkrijejo poslušalcu vseh plasti in dimenzij. Tako stik z umetnino ostaja na površini enkratnega poslušanja.
Gostovanja orkestrov so najbrž draga in zahtevna.
Ljubljana je del koncertnih turnej, ki so vezane na Nemčijo, Avstrijo ali Italijo. Program, s katerim pride neki orkester v Ljubljano, je vedno rezultat skupnega imenovalca, okoli katerega se poenotimo različni producenti. Želimo si osveženih programov. Orkestri, ki prihajajo k nam iz Nemčije, so soočeni z veliko konservativnostjo lokalnih organizatorjev, saj ti navadno ne sprejmejo predloga drznejših programov.
Predvsem privatni promotorji ali tisti, ki so vezani na izkupiček od prodaje vstopnic, si ne upajo tvegati in zato uvrščajo na program le preverjena dela klasičnega repertoarja. Podobno je z orkestri, ki prihajajo k nam po turneji iz Italije. Tudi njihovi programi so precej konservativni.
