Tiskane izdaje
Bogo Leskovic, slovenski operni ter koncertni dirigent, skladatelj, violončelist in v mladostnih letih tenorist, ravnatelj Ljubljanske opere SNG (med 1968 in 1973) in stalni gost dirigent Slovenske filharmonije od leta 1951 do 1985, je dobil svojo prvo monografijo.
V celoti jo je napisala Marjana Mrak, dolgoletna urednica za resno glasbo Radia Slovenija. Knjigo je pisala in gradivo zanjo zbirala pet let. Izdala jo je Slovenska filharmonija, s čimer, kot je v uvodniku zapisal direktor Damjan Damjanovič, skrbi za to, da se ohrani spomin in predstavi najuglednejše glasbene osebnosti, ki so sodelovale z njo.
Bogo Leskovic (1909 - 1995) je bil velik glasbenik, prava umetniška osebnost mednarodne afirmacije in pedigreja, danes bi rekli, da je bil dirigent z mednarodno kariero, ki dolgo časa ni bila tako predstavljena, saj se razen naših gostovanj z njim kot dirigentom, zlasti z Ljubljansko Opero SNG na Nizozemskem in v Veliki Pariški operi, pa še v Benetkah, Bologni, Reggio Emilii, Modeni, Gradcu, Beogradu z izvirno predstavo opere Zaljubljen v tri oranže Sergeja Prokofjeva ... ni posebej pisalo.
Ko je Oranže posnel Philips na plošče, je posnetek leta 1957 dobil grand prix Francoske akademije kot najboljši operni posnetek leta na svetu! Enostavno je bil njegov obseg dela tako velik, da je še danes, če pogledamo ves koledar njegovih koncertov in opernih predstav po letih, kar je objavljeno na koncu monografije, impozanten.
Po drugi svetovni vojni je zlasti veliko dirigiral na Dunaju, tako v Musikvereinu kot Konzerthausu, bil je reden gost pri Leningrajskih filharmonikih, Kraljevem filharmoničnem orkestru v Londonu, v Rotterdamu pri tamkajšnjem filharmoničnem orkestru, v Rimu pri orkestru RAI, s katerim je posnel Hovanščino, v Moskvi, kjer je nastopil s tamkajšnjim Velikim simfoničnim orkestrom Vsezveznega radia in televizije, v Budimpešti s tamkajšnjim Madžarskim državnim orkestrom, v Pragi je na Praški pomladi nastopil s Praškimi simfoniki, v Antwerpnu z Antwerpensko filharmonijo, v Amsterdamu z Utrechtskim mestnim orkestrom, v Münchnu z Münchenskimi filharmoniki ...
Na Dubrovniškem festivalu, ki je bil tedaj eden vodilnih v Evropi, je Leskovic dirigiral slavnemu ruskemu pianistu Svjatoslavu Richterju, gostoval pa je tudi z Ljubljansko Opero SNG (z Mozartovim Don Giovannijem leta 1955 in 1956 pred palačo Sponza).
A Richter ni bil edini zvezdnik, s katerim je Leskovic sodeloval. Manj je znano, da je z njim nastopil eden najbolj briljantnih pianistov in hkrati najbolj »težavnih«, to je bil Arturo Benedetti Michelangeli, prav tako je z njim, in sicer v Göteborgu s tamkajšnjim orkestrom nastopil pianist Daniel Barenboim, danes eden najbolj znanih predvsem dirigentov, takrat pa je bolj nastopal kot mlad pianist. V Bergnu in Göteborgu pa je z Leskovicem nastopila danes že legendarna Martha Argerich.
Še prej je Leskovic srečal največjo pianistično legendo vsega dvajsetega stoletja, to je Arthura Rubinsteina, s katerim je v Göteborgu nastopil leta 1965, v Ljubljani v dvorani Union pa leta 1966. In če smo že pri pianistih, naj zabeležimo leta 1964 nastop z njim še Vladimirja Aškenazija, pa Nikito Magaloffa in Johna Ogdona! Z našo Dubravko Tomšič Srebotnjak je gostoval po vsej Evropi.
Med solisti svetovne slave, ki so sodelovali z Leskovicem, naj dodamo vsaj še Jehudija Menuhina, Mstislava Rostropoviča, Davida Ojstraha, Henryka Szerynga, Uta Ughija, Ruggiera Riccija, Andréa Navarro in Leonida Kogana. Med večjimi gostovanji naj omenimo avstralsko turnejo z osemnajstimi koncerti.
Leskovic je imel poseben odnos do slovenske glasbe, saj je bil sam skladatelj in je sebe večkrat izvajal tako doma kot na tujem (njegova Domovina je nastala na Dunaju), izvajal pa je še mnoge druge skladatelje in krstil njihova dela. Veliko je sodeloval s slovenskimi solisti vseh generacij, še posebej s pevci.
Malo je znano, da je bil v mladosti tenorist in je tudi nastopal. Še manj je znano, da je njegove samospeve na koncertu izvajala tedaj legendarna bolgarska sopranistka Ljuba Welitsch, in to na Liederabend v Brahmsovi dvorani Musikverein, pri klavirju je bil legendarni pevski spremljevalec Erik Werba (24. marca 1948). Za Hovanščino je Leskovic napisal svoj konec te sicer nedokončane opere, ki jo je v tej verziji v Frankfurtu dirigiral Lovro Matačič, sam pa Šostakovičevo verzijo posnel v Rimu.
Najbolj popularna skladba je bila njegova priredba Tajčevićevih Sedem balkanskih plesov.
