Tiskane izdaje
Glede na to, da ste novo ime na domači glasbeni sceni, se lahko na kratko predstavite?
Ustvarjam pod umetniškim imenom Jana Sen in sem iz Dolenjskh toplic. Z glasbo sem se začela ukvarjati pred štirimi leti, ko sem v sebi odkrila to žilico. Nikoli se nisem učila peti, le v osmem razredu osnovne šole sem se eno leto učila klavir, vendar brez želje po nadaljevanju. Kitaro sem se pa naučila igrati.
Pogosto poudarjate, da ste v glasbe vode zajadrali slučajno. Je to res bilo slučajno ali je bilo usojeno?
Kot sem zapisala na ovitku mojega cedeja, neke slučajnosti v življenju skorajda ni. Gotovo so določene poti kar začrtane. Imaš poti, ki vodijo naravnost do cilja in tiste stranske, nekoliko ovinkaste, ki prav tako vodijo do cilja, sicer mogoče nekega drugega, pa vendar...
Na našo glasbeno pop sceno se dejansko vstopa na dva načina, in sicer z dolgoletnim vlačenju po različnih festivalih in televizijskih oddajah, preden se zgodi prvenec. Ali pa na drug način, iz skorajda popolne ilegale z albumom na plano.
To mi ne bi uspelo, če ne bi zraven imela službe, če ne bi sama kaj financirala. Kakšna založba bi me težko vzela, glede na to, da sem dejansko glasbeni natruščik.
Če ima človek službo je relativno svodoben pri glasbenem ustvarjanju?
Tako je, ja. Pesmi sem posnela iz ljubezni do glasbe, za mojo dušo. Imela sem ogromno pesmi, ki so se mi nabrale, ob spremljavi kitare. Ko sem imela čez 30 pesmi, sem si rekla, da moram to deliti z drugimi. Jih je škoda, da ostanejo v predalu.
Od začetka nisem načrtovala, da bom jaz pela te pesmi. Upala sem da, jih bo kdo drug. Ker nisem vedela ali bo moški ali ženska, sem besedila pisala tako, da so primerna tako za moškega kot žensko, brez slovničnega spola. Najbolj strastno sem si želela, da bi kakšno mojo pesem zapel Vlado Kreslin. To je bilo moje naivno razmišljanje ...
Ker mi je zelo všeč Severa Gjurin, sem njej ponudila moje pesmi in jih poslala v mp3 obliki po elektronski pošti, ki sem jih jaz pela ob spremljavi kitare. Ko jih je slišala, je rekla, da imam čisto v redu vokal in naj jih kar jaz zapojem. Severa pa je s spremljevalnimi vokali začinila nekaj teh mojih pesmi.
Poleg Severe Gjurin na vašem prvencu sodeluje tudi harmonikar Jure Tori. Kako ste pa njega prepričali za sodelovanje?
Tudi njemu sem poslala nekaj mojih posnetkov s kitaro in je dejal, da hoče biti zraven. In to je bilo to. Po elektronski pošti sva si dopisovala. Povedala sem mu, kdaj in kje bo snemanje in če želi, naj pride. On je prišel in sva posnela v nekaj urah. Jeseni pa bom njegova gostja na Ljubljanskem gradu, ko bo nastopil v okviru cikla koncertov, ki jih bo tam imel.
So na albumu z naslovom Le lepe pesmi, res le lepe pesmi? Imate tudi kaj nelepih?
Mislim, da kakšnih takih pesmi nisem naredila. Meni so vse pesmi lepe, tudi če so žalostne. Glavno je, da izražajo neko čustvo. Da lepo napišeš pesmi moraš doživeti nekaj slabega, moraš imeti neke določene življenjske izkušnje, ki so morale biti slabe. Drugače verjetno ne moreš napisati ne dobre ne slabe pesmi.
Ste avtorica vseh besedil in glasbe, kar je za prvenec pogumno dejanje, kar pa se je izkazalo kot povsem upravičeno.
Za album sem izbrala nekja takih bolj veselih in pa nekaj tistih bolj žalostnih, melanholičnih pesmi. Da ni album cel melanholičen, saj imam pa zelo rada melanholijo.
Besedila pesmi so nekako lirična, vinjete, vtisi pretežno ljubezenske tematike, ki odražajo zrelo in celovito osebnost.
Zgodaj sem se osmasvojila, poročila, rodila, potovala po svetu, živela v tujini in vse to so neke življenjske izkušenj, ki so me oblikovale. Preko moje glasbe podoživljam določene trenutke v mojem življenju, tudi travme, kar pa je zame navsezadnje tudi neka vrta terapije, kot umetnost v veliki meri tudi je.
