Tiskane izdaje
Po besedah Boštjana Cveka, vodje zavoda Gabrijel fest Cerkno, ki v vasici z nekaj več kot 1500 dušami prireja jazz festival, z leti postajajo vedno bolj izbirčni in željni žanrske pisanosti. Letos bo festival obiskalo nekaj povratnikov med avantgardnimi glasbeniki, ki pa bodo tkali nove in sveže (z)godbe.
Kako ste sam postali jazz navdušenec in kaj vas je osebno gnalo k uresničevanju vašega poslanstva v vseh teh letih?
Kot marsikdo iz moje generacije, rojene v 60. letih, sem seveda začel z rockom, ki mu danes pravijo »stari rock« in je nastajal prav v burnih 60. letih prejšnjega stoletja. Torej sem ga skupaj s sovrstniki »odkrival« za nazaj, potem je malone istočasno s tem starim rockom prišel punk in novi val, alternativni in frikovski rock ... Že v starem rocku pa je bilo veliko vplivov jazza in tudi drugih glasb, od klasike do etna z vseh koncev sveta. Ker pa po naravi rad raziskujem, sem v glasbi vedno iskal nek prestop čez meje konvencionalnega, nek korak naprej. Nekako je bilo naravna pot, da sem te nekonvencionalne pristope našel v jazzu, ki sem ga nato začel intenzivno raziskovati, prek njega pa potem še moderno improvizirano muziko in druge eksperimentalne oblike, recimo zvočno umetnost (sound art). Jazz, kakršnega imamo radi na festivalu Jazz Cerkno, ponavadi vsebuje vplive drugih zvrsti oziroma mešanico vplivov, ki se je loteva na sproščen, neobremenjen, svoboden način. Tako razumem svoje in poslanstvo festivala Jazz Cerkno: da skozi svobodni (free) jazz pokažemo na princip neobremenjenosti z umetnimi mejami ali pregradami. Ljudje, ki sprejemajo takšno glasbo za svojo, tudi na življenje in družbo gledajo na nov, bolj odprt način.
Festival ste v zadnjih osemnajstih letih prostorsko ustalili in ga nekje na sredini tudi programsko opredelili, ste rekli zadnjo besedo?
Kar se zdajšnje prostorske umeščenosti festivala tiče, je maksimalno optimalna, tako v organizacijskem smislu kot v simbolnem pomenu. S tem, da je festival v samem središču mesta, damo dodatno in še kako zasluženo težo lokalnim prebivalcem, domačinom, ki so ogromno pripomogli, da se obiskovalci in glasbeni gostje počutijo kot da so doma. Logistično pa prizorišče ne bi moglo biti na boljšem mestu: le minutko stran od hotela, slabih deset minut peš hoje do radia, kjer z glasbeniki med festivalom opravljamo intervjuje, v bližini so trgovine in gostilne, nenazadnje je »vizavi« šotora bar Gabrijel, kjer je neuradno stičišče in srečevališče glasbenikov, novinarjev in obiskovalcev, prostor za intervjuje, sproščene pogovore, kavice čez dan ter na koncu dneva pokoncertna druženja in izmenjavanje vtisov. Torej, glede prizorišča se vsekakor držimo starega ameriškega reka: »če ni pokvarjeno, ne popravljaj«.
Na kaj ste po osemnajstih letih vodenja festivala najbolj ponosni?
Na dejstvo, da je Cerkno tudi (če ne predvsem) po zaslugi našega festivala znano po celi Sloveniji kot kraj, kjer ljubimo dobro, drzno in nekonvencionalno glasbo, ki pa ni namenjena le peščici poznavalcev. Isti glas se je razširil tudi po Evropi in celem svetu, saj dobimo veliko ponudb od samih glasbenikov, ki so za naš festival slišali od kolegov in bi na njem radi nastopili. Še enkrat moram omeniti domačine, (žal pa ne največjega gospodarstva), ki res veliko naredijo in pomagajo pri pripravi festivala kakor tudi z ustvarjanjem sproščenega vzdušja - najbolj ponosen pa sem, da so festival Cerkljani vzeli za svojega, da dihajo in živijo z njim ...
Kakšne omejitve in dvomi so se porajali skozi leta, ko ste se odločili za avantgardne, eksperimentalne zvrsti, ki včasih zanihajo tudi preko meja glasbe.
Definicije, kaj je eksperimentalno ali novo, nenavadno, se vseskozi spreminjajo, tako da si sami ne delamo preglavic z definicijami ali pa da bi zdaj razmišljali: »uf, to bo pa preveč hudo«. Saj so prav festivali, kakršen je naš, mesta, na katerih se odločilno vzpostavljajo in znova definirajo meje, možnosti zvoka - danes bolj govorimo o zvoku kot o glasbi. Ampak, kot sem že rekel zgoraj, mi imamo radi, da se te meje prečkajo. Menim pa, da je v vsakoletnem programu teh, recimo jim avantgardnih ali bolj radikalnih muzik, ravno prav, ne preveč in ne premalo. Reči hočem, da veliko delamo na uravnoteženem programu, kjer ob kaki napredni glasbi ponudimo kaj takega, kar se bolj navezuje na tradicionalni jazz, ali tudi rock in fusion. Pomemben odmerek programa namenimo raznim tradicionalnim glasbam - etnu ali »world music« - z vseh kotičkov sveta, ki so spet seveda obdelane na nek nenavden, še neslišen način. Ali pa so po drugi strani zelo prvinske. Je pa res, da v današnjem času, ko vsi hitijo in hočejo, da je vse urejeno in skladno in nič ne štrli ven, tudi prava, starinska etno muzika, ne glede na to, ali je slovenska, italijanska ali arabska in afriška, lahko zveni popolnoma avantgardno. Vsekakor vse te pristope enako cenimo in jim damo v programu enako veljavo in težo in že vrsto let opažam, da enako počnejo naši poslušalci.
Ste kdaj razmišljali, da bi spremenili ime festivala iz jazz v kaj drugega?
Ne, ker za nas je »jazz«, sploh pa free jazz, kot sem že pojasnjeval v prvem odgovoru, simbol vsakovrstne osvobojenosti. Cerkno je osvobojeno območje in tak je tudi festival!
Kakšen je letošnji proračun festivala?
Ker si ljudje znajo zelo različno razlagat številke, bom malo bolj poglobljeno odgovoril glede našega proračuna, saj gre za večplastno vprašanje ... Naš festival deluje že osemnajsto leto, prvih pet let je bil podprt samo s strani našega bara Gabrijel, od leta 2000 pa vse do danes program zavoda Gabrijel Fest, kamor spadata festival Keltika (koncerti, ki jih pripravljamo preko leta, približno en koncert mesečno) in festival Jazz Cerkno, finančno podpira občina Cerkno z 20%, naša lastna sredstva predstavljajo 35% (sem spadajo prodane vstopnice, sponzorska sredstva in raznorazne kompenzacije), ter v največji meri »pokrije« proračun zavoda Ministrstvo za Kulturo, in sicer s 45%. Letošnji proračun samo festivala Jazz Cerkno znaša 93.500 evrov, od tega je 77.000 evrov v denarju, 16.500 evrov pa v kompenzacijah. Za pridobitev sredstev s strani Ministrstva smo bili dvakrat uspešni na triletnem in nazadnje na štiriletnem programskem razpisu za nevladne organizacije. Te dni čakamo na objavo razpisa za naslednje 4-letno obdobje, od uspešnosti na njem pa je odvisna prihodnost delovanja zavoda Gabrijel v prihodnje.
Ko govorimo o proračunu, je treba nujno povedati še nekaj. Prepričani smo, da je vloženo delo dobrih sto entuziastov Cerkljanske in Zavoda Gabrijel oziroma njihovo poslanstvo, se pravi bogatenje od tovrstnih vrhunskih kulturnih vsebin in dogodkov oddaljene regije in konec koncev njene promocije, glede na finančne zmožnosti opravljeno 150% uspešno, zdaj, ali se tej uspešnosti lahko pridruži tudi »angažiranje« dveh pomembnih lokalnih akterjev, občine Cerkno, ki daje podporo društvom po svojih močeh in predvsem edino cerkljansko gospodarstvo ETA Cerkno, pa vedo oziroma naj povedo sami.
Kaj ste iskali v glasbenem smislu med letošnjimi gosti? Vas je kateri od gostov presenetil s prav posebnim projektom, novo glasbo, novim vidikom, novim navdihom?
Najbrž si kak poslušalec oziroma obiskovalec festivala predstavlja, da je, ko delaš festival že 18 let, dejansko zelo enostavno izbrati nastopajoče, saj imaš veliko izkušenj in kontaktov. Resnica je povsem drugačna. Z leti namreč mi kot organizatorji spoznavamo vedno več nove muzike, tako prek plošč kot z obiskom tujih festivalov. Jazz je še posebej specifičen, ker glasbeniki praviloma igrajo v več projektih, ki so lahko tudi po energiji ali čustvenosti izvedbe na različnih ravneh. Idealno bi bilo vse prej preverit v živo, a tudi to ni porok, da bodo na našem festivalu navdušili. Skratka, z leti postajamo bolj izbirčni, predvsem zaradi publike, saj si predstavljamo, da tudi poslušalci ne želijo slišat vedno iste ali podobne stvari.
V Cerknem pa ne delamo toliko na tem, da »pod mus« moramo vabiti kaka imena, ki bi privlekla publiko (v tej zvrsti pa jih itak ni), ampak, kot vedno poudarjamo, na žanrski pisanosti, ki pa mora dat svojevrsten občutek celovitosti ali zaokroženosti. Poznavalci ali tisti, ki radi brskajo po podatkih in faktografijah, tako lahko najdejo več konceptualnih »linij« ali pa skupin podobno mislečih muzičistov, ki pa so razpršeni po vseh treh dnevih. Če malo namignem: izjemno močna novojazzovska italijanska zasedba Eco D'Alberi Quartet je le leto dni po nastanku igrala na najpomembnejšem evropskem festivalu novega jazza, Konfrontationen v Nickelsdorfu. Letos pa je naš gost nihče drug kot Hans Falb, ustanovitelj in programski vodja tega prestižnega festivala, ki pa ne prihaja kot obiskovalec, temveč kot nastopajoči. On igra na gramofone v impro-kvartetu Bauer, Honsinger, Kern, Falb. Pozavnist tega kvarteta, Johannes Bauer, bo letos na festivalu nastopil dvakrat, saj je član nemškega kvarteta Doppelmoppel, ki ga sestavljata dva pozavnista in dva kitarista. Isti dan (otvoritveni, v četrtek) poleg zasedbe Doppelmoppel pa gostimo premierno novi trio kitarista Sama Šalamona, ki je prvič doslej sestavil kitarski trio, v katerem sta še francoski kitarist Manu Codjia in danski kitarist Mikkel Ploug. Torej kar pet kitaristov na isti dan ... a vsak s svojo zgodbo in godbo, tako se torej ponuja priložnost primerjav in vzporejanj raznolikih pristopov k nekemu inštrumentu ali njegovo različno tretiranje v podobni muziki. Na enak način radovedni poslušalec sledi neki zgodovinski smeri v glasbi, ki se pri različnih glasbenikih različno dojema in podobno.
Če se vrnem pri primerjavah ali soočanjih inštrumentov, naj sklenem s harmoniko, ki ni brez razloga izstopajoč del naše letošnje likovne celostne podobe. Sloviti finski avantgardni harmonikar Kimmo Pohjonen bo prvič zunaj Finske predstavil svoj duo Alcoholic Atheists, v katerem bobne igra njegova hčerka Saana. Medtem ko igra on harmoniko na način, ki je blizu tako avantgardi kot progresivnemu rocku (saj je igral tako s Kronos Quartetom kot tudi s člani King Crimson), bomo harmoniko lahko slišali, tokrat igrano v okviru ljudske glasbe s Sardinije, tudi v zasedbi Tumbarinos di Gavoi s Sardinije. Slednji bodo nastopili tako na glavnem odru kot tudi na spontanih pouličnih nastopih. No, njihov etno bo spet povsem drugačen od etna, kakršnega igra sloviti brazilski tolkalist Cyro Baptista, sicer dolgoletni sodelavec Johna Zorna, ki raznovrstne tradicionalne muzike združuje prek jazza, funka, improvizacije in drugih pristopov. Naj sklenem krog: en sam izvajalec ne naredi festivala, seveda je vsak zase pomemben, a šele takrat, ko si deli oder z drugimi, tako podobnimi kot res drugačnimi - in če seveda naredi res dober ali še raje presežen »špil« - se naša vizija odprte, svobodne glasbe zares uresničuje. Vsi morajo biti odlični, energije se morajo pretakat, da bi festival v celoti uspel.
Kakšne premike, ideje, smernice v improvizirani glasbi opažate skozi leta? Je slišati kakšen odjek na splošno krizo?
Tovrstna glasba, ki nastaja stran od tokov komercialne glasbene industrije, kar je po svoje žalostno, če se spomnimo, da je bil jazz nekoč popularna in plesna glasba, je vedno odsevala družbene spremembe, ali pa jih napovedovala. Kriza je malone predpogoj takega delovanja, pa ne nujno ekonomska, pač pa lahko tudi umetniška, saj ti glasbeniki nikoli ne mirujejo, vedno hočejo nekaj novega in se jim zdi vse, kar so dosegli včeraj, že preseženo ... Morda je to le moj vtis, a v zadnjih 5-6 letih v samih izvedbah in odnosu glasbenikov do publike slišim veliko več zavzetosti, angažmaja, energije, kot bi glasbeniki želeli s svojo umetnostjo zares tukaj in zdaj ustvariti nov svet, kjer bi se bolj osredotočili na medsebojne odnose in povezave, na čustva in poglobljene vtise, ne pa na vsakodnevne slabe vestičke iz črne kronike o bankrotih, dolgovih, bankah, kreditih ... Kriza je v glavah, še posebej tistih ki se gnetejo pri koritu v katerem sta samo še dva krompirja!
Kako vidite vlogo festivala pri kreiranju domače jazzovske scene? Kako slovenski festivalski organizatorji poskrbijo za glasbeno izmenjavo s tujino in kako bi v teh kriznih časih lahko bolj podprli projekte domačih glasbenikov, ki z izginjanjem jazz klubov praktično nimajo druge možnosti, kot za igranje na festivalih, kar pogostokrat počnejo za manj denarja kot tuji gostje?
Mišljenja sem, da vsi festivali morajo posebno mesto nameniti domačim silam in Jazz Cerkno se tega še kako drži, saj redno vabimo slovenske glasbenike, tako že preverjene kot šele uveljavljajoče se, kakršen je letos mladi freejazzovski trio Drašler /Karlovčec / Drašler. Velikokrat smo imeli na festivalu premiero neke cedejke (denimo Kaučičeve Emigrants) ali šele nastajajoči projekt, kakršni so bili Bibičevi »Projektili«. Skušamo povabiti take domače glasbenike, ki bodo poslušalcem predstavili aktualni trenutek slovenskega jazza v malem; presek, a tudi presežek. Imamo tudi dosti zasedb, kjer slovenski glasbeniki igrajo s tujimi kolegi, saj je denimo zasedba nastala v času njihovega študija v tujini.
Ni pa noben festival, in tako tudi naš ne, agencija za promocijo glasbenikov. Dejstvo, da naše jazziste lahko slišijo specializirani gostje iz tujine, torej agenti ali menadžerji in organizatorji festivalov, je lahko le spodbuda našim glasbenikom, da vzpostavijo kontakte in se naprej pomenijo in zmenijo za morebitne nastope po tujini, objavo plošč, sodelovanja s tujimi glasbeniki na skupnih projektih ipd. Ko se sami odpravimo na tuje festivale, pa z veseljem odnesemo tamkajšnji strokovni javnosti cedejke domačih glasbenikov ali pa jim povemo o kakem novem mikavnem projektu. Žal moram povedat, da se je dostikrat izkazalo, da so naši glasbeniki včasih premalo seznanjeni s samim potekom tovrstnih pogajanj in vzpostavljanja kontaktov. No, nekateri si resda prav vse »zrihtajo« sami, drugi pa se čisto nič ne znajdejo ... Se mi pa zdi, da se prostor na tujih festivalih spričo več faktorjev šele v zadnjem dobrem desetletju odpira za slovenske glasbenike. Glede na to se meni zdi, da so naši še kar prisotni v tujini, tudi zaradi študija, in so prejeli tudi kake pomembne nagrade (recimo Kaja Draksler). Če se vrnem na pomembnost našega festivala za tovrstne preboje navzven: Zlatko Kaučič je nastopil v duu z Evanom Parkerjem na letošnjem avstrijskem festivalu Artacts v St. Johannu, organizatorja tega festivala pa je Kaučič srečal prav v Cerknem na našem festivalu in tukaj je »padel« njun dogovor o gostovanju na avstrijskem festivalu.
Naš festival je, kot nam večkrat pravijo agenti in predstavniki glasbenikov, pomemben iz dveh vidikov, saj je svojevrstna odskočna deska za festivale Vzhodne Evrope in potem tudi Zahodne. Tu merim na to, da je Jazz Cerkno odskočna deska za tuje glasbenike, ki igrajo pri nas, saj drugi festivali na osnovi naše izbire potem vabijo te zasedbe naprej na svoje festivale. Mi dejansko načnemo sezono jazzovskih festivalov, očitno pa smo z leti postali tako referenčni, da se zelo upoštevajo naša merila za kakovost ... Drugi vidik pa je v dejstvu, da se v času festivala pri nas zberejo predstavniki ali vodilni ljudje vseh pomembnih jazz festivalov v Evropi. Letos tako gostimo predstavnike, naj naštejem samo prepoznavnejše: iz Saalfeldna, Sarajeva, Skopja, Nickelsdorfa, Jazz & Wine Cormons, Bob Weir novinar Jazz Journal iz Londona, Andreas Fellinger novinar Jazz msečinka FreiStil iz Dunaja, oba sta v svojih medijih festival najavljala in bosta o njem tudi poročala.
Medtem ko Jazz festivalu Ljubljana, ki zadnja leta svoj program barva tudi z alternativnejšimi izrazi, drastično upada obisk, se Cerkno lahko pohvali z dostojno visokim številom zvestih obiskovalcev. Kako komentirate ta pojav?
Ne vem točno, kaj mislite s tem, da se ljubljanski festival poslužuje naših smernic, saj je prav v zadnjih letih - če se ne motim, se nova konceptualna podoba dogaja od obletniške izdaje ob 50-letnici -, ubral popolnoma nov in domiseln koncept. Mi v Cerknem imamo tudi bogat spremljevalni program, z delavnicami, razstavami, filmi, neplaniranimi izleti ipd. Na ljubljanskem jazzu tega ni, so pa koncerti tekom celega dneva in tudi pozno v noč, zatem imajo koncerte, posvečene kakemu inštrumentu, zato se denimo isti glasbeniki predstavijo v več zasedbah. Ta koncept mi je zelo všeč, tudi tu gre za podobno zaokroženost, kakršno gojimo v Cerknem, žal pa kaže, da ga izbirčna ali pa na stare načine predstavljanja muzike navajena publika še ni vzela za svojega. Posebnost ljubljanskega festivala so tudi tradicionalni koncerti v Križankah, v katere pa je vse težje zvabiti jazzovsko publiko, saj, po mojem, starejša generacija sploh ne hodi ven na koncerte in tudi težko je najti neko »veliko« ime za Križanke, mlajša publika pa, tako je videti, raje pride v klub ali v manjšo dvorano, kjer je boljši in pristnejši stik z glasbeniki. Mislim, da je prav slednje eden poglavitnih razlogov, zakaj imamo v Cerknem zvesto in stalno publiko. To je kajpak le eden od razlogov, saj je skrb za program in njegovo zaokroženost, o katerem sem prej govoril, gotovo zelo pomemben. A rekel bi, da smo publiko dobili na »našo stran« s tem, ko omogočimo občutek, da v treh dneh, ko traja Jazz Cerkno, živiš neko odmaknjeno življenje skupaj z glasbeniki iz celega sveta, s prijaznimi domačini in nami organizatorji, ki se pomešamo med publiko. Takrat čas drugače teče, se razpotegne ... vmes pa se stkejo neke posebne vezi in zgodbe, ki jih ljudje podoživljajo še dolgo časa po koncu festivala ...
