Joe Satriani: Neustavljivi rokohitrec na električni kitari

Legenda: mlad nadebuden nogometaš med treningom pri 14 letih doživi razsvetljenje. V hipu, ko sliši, da je umrl Jimi Hendrix, trenerju pove, da gre žogo zamenjat za kitaro. Mladec je Joe Satriani.

Od tistega trenutka je minilo že štirideset let, ki so napisala zgodbo o enem največjih virtuozov na električni kitari, rokohitrcu, ki je učil in vplival na danes velike rockovske zvezde, kot sta Kirk Hammet (Metallica) in Steve Vai.

V tem času je nanizal štirinajst studijskih albumov, ki jih je prodal v nakladi 10 milijonov izvodov, kar 15-krat pa je bil nominiran za grammyja (večinoma v kategoriji najboljša rock instrumentalna izvedba). Sicer je petnajstkrat domov odšel praznih rok, vendar to ni nikoli zmanjšalo njegovega ugleda v svetu kitarske virtuoznosti.

Satriani je namreč vplive Jimija Hendrixa, Erica Claptona, Jimmyja Pagea, Ritchieja Blackmora in Jeffa Becka z uporabo zahtevnejših kitarskih tehnik (kot je tapping) nadgradil v samosvoj stil, ki ima simpatije tako med bluesrockerji kot metalci, tako med radijskimi uredniki, ki z njegovo ambientalno glasbo radi podlagajo program, kot med drugimi glasbenimi sladokusci. Konservativci mu sicer zamerijo »brezčutne«, divje in piskajoče metalske izbruhe (Satch Boogie, Surfing With The Alien), vendar pozabljajo na Satrianijev izjemen čut za melodiko, ki jo je dovršil na svojem najbolj prodajanem in najbrž najbolj zrelem albumu The Extremist (1992). Balada Always With You, Always With Me (1988) pa je tako ali tako ikona sama po sebi. In njegov največji hit.

Rockovska forma

So ga pa zaradi virtuozne naravnanosti občudovali mnogi težkorockovski izvajalci, ki ljubijo dirkanje po strunah. Leta 1993 je Satrianiju pripadla čast, da je pri Deep Purple nadomestil legendarnega Ritchieja Blackmora. Odziv je bil huronski, a ko so mu Purpli ponudili mesto rednega člana, je odklonil. Kakopak: imel je ravno hit Summer Song z albuma Extremist in novo ugodno pogodbo z založbo Sony. Snemal je tudi že za Alica Cooperja, Blue Oyster Cult, Spinal Tap in Iana Gillana, a nikoli ni postal (reden) član kakšnega benda – vse do leta 2008, ko se je pri 52 letih lotil stranskega projekta Chickenfoot – nekakšne superskupine s pevcem Sammyjem Hagarjem in basistom Michaelom Anthonyjem (Van Halen) ter bobnarjem Chadom Smithom (Red Hot Chili Peppers). Izdali so dva albuma, ki sta predvsem v ZDA naletela na kar dober sprejem.

Satriani se pri raziskovanju kitarskih zvokov večinoma drži rockovske forme, imel pa je tudi nekaj neposrečenih izletov, kot je bil album Engines Of Creation (2000), kjer je eksperimentiral s tehno zvoki in sintetizatorji. To je bilo v času, ko so se k elektroniki zatekali mnogi rockovski izvajalci ker se, obkroženi z grungom, sredi 90. let niso ravno znašli, a znašli se niso niti v tem: za mnoge je bila to najnižja točka kariere – tako pri kritkih kot v nakladah – da pričesk ne omenjamo! Kaj hitro so se začeli vračati h koreninam: priznali so si plešo in začel se je trend retra!

Njegove zadnje plošče sicer niso tako razvpite kot nekoč, a Satriani ostaja stalnica s tistim, kar najbolje zna. V tem duhu zveni tudi nova, še čisto sveža plošča Unstoppable Momentum, ki jo je izdal pred tremi tedni.