Tiskane izdaje
Kaj vse se je zgodilo (in se je moralo zgoditi) do maja 1876, ko so se v Bayreuthu začele vaje za premiero Nibelunškega prstana.
Biografi konkretno odločitev za pisanje tetralogije vidijo v trenutku, ko se je Wagner leta 1850 vrnil v Pariz, da bi napisal novo opero Kovač Wieland, a je uvidel, da se bo namesto te lotil drugega, veliko večjega dela.
1813 – Richard Wagner se rodi v Leipzigu 22. maja.
1842 – Premiera opere Rienzi, zadnji tribun 20. oktobra v Dresdnu.
1843 – Premiera opere Leteči Holandec 2. januarja v Dresdnu.
1845 – Premiera Tannhäuserja 19. oktobra v Dresdnu.
1846 – Prvo Wagnerjevo srečanje z nordijskimi legendami in nemškimi srednjeveškimi epi, zlasti Nibelungenlied neznanega avstrijskega pisatelja iz 13. stoletja. Tu so opevani poznejši Wagnerjevi junaki, kot so Siegfried, Brünnhilde, kraljica Grimhild, poročena s hunskim kraljem Atilo, potem ko so v boju uničili burgundsko ljudstvo. Wagner je redno zaposlen v Kraljevem gledališču v Dresdnu kot umetniški vodja in šef dirigent. Komponira Lohengrina.
1847 – Študira Volsungasag, fragment v petnajstih spevih iz skandinavskega Völundarkvidba iz 10. stoletja, v katerem je opisan boj med Wälsi in junakom Sigurdhom, ki se je zatem pojavil v omenjenem Nibelungenlied kot Siegfried. Proučuje Ältere Edda Saemunda Modrega in še zlasti Helreid Brynhildar ter Sigrdrifumàl. Bere Jüngere Edda Sturlusona Snorrija, še posebno Gylfaginning (Vizija), kjer prvič sreča lik Wotana, tu kot boga Odina.
1848 – Konča pisanje Lohengrina. Napiše Die Nibelungen in koncipira »nibelunški mit« Der Nibelungenmythus als Entwurf zu einem Drama ter pesnitev Siegfrieds Tod (Siegfriedova smrt).
1849 – Piše dramo Jezus iz Nazareta in se udeleži majske revolucije v Dresdnu, upajoč na spremembo pri upravljanju gledališč v Nemčiji. Po srečnem naključju se po porazu revolucije izogne streljanju in z Lisztovo pomočjo zbeži v Švico. V Zürich prispe 28. maja. Tu napiše svoja najbolj znana eseja Umetnost in revolucija ter Umetniško delo prihodnosti.
1850 – Vrne se v Pariz in načrtuje novo opero Kovač Wieland. Dramo dokonča, glasbe pa niti ne začne pisati, ker uvidi, da se bo namesto te opere lotil nove, večje. Biografi v tem prepoznajo njegovo odločitev za Nibelunški prstan, čeprav takrat še ni imel izdelanega koncepta. Vrne se v Zürich in začne pisati Siegfriedovo smrt.
1851 – Konča nov spis Opera in drama ter pesnitev Mladi Siegfried. Napiše avtobiografski esej Sporočilo mojim prijateljem kot uvod v tri opere: Leteči Holandec, Tannhäuser in Lohengrin. Porodi se mu zamisel o Nibelungih kot operi v štirih delih in koncept slavnostnih iger.
1852 – Prvič potuje v Italijo in dokonča pesnitev Nibelunški prstan (Der Ring des Nibelungen).
1853 – Nibelunški prstan natisne v zasebni izdaji in pripravi interna branja v hotelu Baur ob Züriškem jezeru. Nato se drugič odpravi v Italijo. V La Spezii dobi navdih za glasbeni začetek Renskega zlata (Das Rheingold). Takoj ko se vrne v Zürich, začne komponirati.
1854 – Konča komponiranje opere Rensko zlato in se loti Valkire (Die Walküre). Študira Schopenhauerja in pripravi osnutke za novo opero Tristan in Izolda.
1855 – Ima veliko dirigentsko turnejo z osmimi koncerti v Londonu. Po vrnitvi v Zürich takoj nadaljuje pisanje Valkire.
1856 – Konča opero Valkira in se loti Siegfrieda. Zasnuje prve glasbene teme iz Tristana in Izolde.
1857 – Prvi prozni osnutek Parsifala, ki se izgubi. Zakonca Wesendonck skladatelju ponudita zatočišče v svoji hiši v naravi blizu Züricha. Med Wagnerjem in Mathilde, ženo Otta Wesendoncka, se vname ljubezen. Wagner preneha ustvarjati Nibelunški prstan in ga nadaljuje po dvanajstih letih. Začne pisati glasbo Tristana in Izolde in napiše tri Wesendonck Lieder.
1858 – Napiše še preostali pesmi iz Wesendonck Lieder. Sedemnajstega avgusta nepričakovano zapusti svojo hišo, imenovano Azil, ker njegova žena zahteva, da se razide z Mathilde, tako da se poda v Benetke, kjer se naseli v palači Giustiniani. Tam nadaljuje pisanje drugega dejanja Tristana in Izolde.
1859 – Wagner se 23. marca odpravi iz Benetk v Luzern, kjer konča partituro Tristana in Izolde. Septembra se preseli v Pariz.
1860 – V Italijanskem gledališču v Parizu na treh koncertih izvedejo odlomke iz njegovih oper. Wagner dobi nove prijatelje in občudovalce. Dvaindvajsetega julija dočaka delno politično amnestijo, tako da se lahko vrne v nekatere nemške dežele, ne pa na Saško.
1861 – V pariški Veliki operi 13. marca uprizorijo pariško različico Tannhäuserja s katastrofalnim neuspehom. Sredi avgusta se odpravi na Dunaj, da bi nadziral priprave na tamkajšnjo uprizoritev Tristana in Izolde, vendar njegov načrt propade. Novembra se poda na pot v Benetke (verjetno tudi čez Ljubljano). V Benetkah se sreča z zakoncema Wesendonck. Med vožnjo z vlakom koncipira preludij k Mojstrom pevcem nürnberškim. V Parizu dokonča to dramo.
1862 – Vse leto se ukvarja z Mojstri pevci nürnberškimi. Na Dunaju v zasebnem krogu prebira odlomke iz drame. Navzoč je tudi razvpiti kritik Eduard Hanslick, ki se prepozna v antipatični podobi Beckmesserja.
1863 – Wagner dirigira koncerte po Evropi, od Dunaja, Prage do Sankt Peterburga, Moskve in Budimpešte.
1864 – Pred upniki zbeži v Zürich in zatem v Stuttgart, kjer prejme povabilo bavarskega kralja Ludvika II. Četrtega maja se srečata in pozneje se med njima razvije diskretno prijateljstvo. Za kralja napiše Huldigungsmarsch. Kralj ga spodbuja, naj dokonča Nibelunški prstan.
1865 – Premiera Tristana in Izolde 10. junija pod dirigentskim vodstvom Hansa von Büllowa. Wagner začne pisati avtobiografijo Mein Leben, ki jo diktira ženi Cosimi. V prozi začne pisati Parsifala in piše partituro Siegfrieda. Kralj Ludvik II. organizira več Wagnerjevih večerov; ljudje se bojijo skladateljevega vpliva na kralja, zato ga kralj prosi, naj se začasno umakne iz Münchna, in ta se znova odpravi v Švico.
1866 – Med potovanjem iz Švice v Francijo ga doseže novica o smrti njegove prve žene Minne 25. januarja. Končno se ustali v Tribschnu pri Luzernu in nadaljuje pisanje Mojstrov pevcev nürnberških. Ob rojstnem dnevu ga obišče bavarski kralj.
1867 – Dokonča partituro Mojstrov pevcev nürnberških in se spet odpravi v Pariz.
1868 – Premiera Mojstrov pevcev nürnberških v Münchnu 21. junija pod dirigentskim vodstvom Hansa von Bülowa. Premiere se udeležita skladatelj in kralj Ludvik II. Vrne se v Tribschen, zatem z ženo Cosimo odpotujeta v Italijo, kjer Wagner prvič sreča Nietzscheja.
1869 – Vrne se h komponiranju Nibelunškega prstana. Sedemnajstega maja ga v Tribschnu prvič obišče Nietzsche. Proti Wagnerjevi volji je 22. septembra premiera Renskega zlata v Münchnu pod dirigentskim vodstvom Franza Wüllnerja. Napiše esej O dirigiranju.
1870 – Prav tako proti njegovi volji je v Münchnu 26. junija premiera Valkire pod dirigentskim vodstvom Wüllnerja. Napiše Siegfried – Idyll, ki jo izvedejo ob Cosiminem rojstnem dnevu na stopnicah vile v Tribschnu.
1871 – Wagner napiše Kaisermarsch. Obišče staro operno gledališče v Bayreuthu; zdi se mu premajhno za njegove načrte, zato se odloči za gradnjo nove opere zunaj mesta. V Berlinu ima predavanje O usodi opere in obišče nemškega državnika Otta von Bismarcka. Mestne oblasti v Bayreuthu mu dodelijo zemljišče za njegovo opero. V Mannheimu je ustanovljen prvi Wagner Verein.
1872 – Preseli se v Bayreuth, kjer na njegov rojstni dan postavijo temeljni kamen prihodnjega gledališča na Zelenem griču.
1873 – V hiši ministra Alexandra von Schleinitza v Berlinu bere svoj dramski tekst Somrak bogov. V Bayreuthu sprejme skladatelja Antona Brucknerja, ki Wagnerju posveti svojo Tretjo simfonijo.
1874 – Pri gradnji novega gledališča se zatakne. Posreduje kralj Ludvik II. Wagner se preseli v svojo na novo zgrajeno vilo Wahnfried v Bayreuthu, kjer je še danes njegov muzej in kjer je v parku za hišo pokopan. Enaindvajsetega novembra konča partituro Somraka bogov.
1875 – Koncertira po Evropi. Stopnjujejo se priprave za uprizoritev Nibelunškega prstana v Bayreuthu.
1876 – Maja se v Bayreuthu začnejo vaje za premiero Nibelunškega prstana. Bavarski kralj Ludvik II. se noče udeležiti premiere, da bi se izognil srečanju s pruskim kraljem in nemškim cesarjem Viljemom I..
S posebnim vlakom pride že na generalko, ki se z Renskim zlatom začne 6. avgusta. Wagner ga pozno ponoči pričaka zunaj Bayreutha, od koder se s kočijo podata v kraljevo rezidenco Ermitaž. Po Renskem zlatu se v zaprti kočiji odpeljeta v slavnostno okrašeno mesto.
Zvečer kralj Wagnerju pošlje pismo: »Jezik je preubog, da bi z njim verno izrazil svoje navdušenje in svojo globoko hvaležnost!« Osmega avgusta je generalka za Valkiro. Orkester so že tedaj sestavljali najboljši glasbeniki iz dvajsetih mest, ne le nemških. Kralj Ludvik II. po zadnji generalki 12. avgusta čuti potrebo, da se Wagnerju še enkrat zahvali s pismom: »Vi ste bog v podobi človeka, vi ste velik umetnik, ki je prinesel sveti ogenj iz nebes na zemljo, da bi jo očistil, da bi ji prinesel srečo, da bi jo rešil! In ste bog, ki ne more ne narediti napak ne povzročati krivde!«
Takoj ko Ludvik II. odide, v Bayreuth prispe cesar Viljem I. Na postaji ga pričaka množica. Tja pride tudi Nietzsche in Wagnerju reče: »Nisem verjel, da nam bo uspelo.«
Premiere Nibelunškega prstana od 13. do 17. avgusta se udeleži vsa politična Nemčija, prav tako nepregledno število glasbenih in gledaliških direktorjev, umetnikov vseh vrst, pridejo glasbeni kritiki iz vse Evrope, z Dunaja kar pet najpomembnejših, seveda tudi Hanslich.
Ob prihodu nemškega cesarja nastane huronsko vpitje. Iz Brazilije pride cesar Dom Pedro. Kralj Ludvik II. še enkrat obišče gledališče in si ogleda tretji cikel Nibelunškega prstana. Hans von Wolzogen izda prvo knjigo o Wagnerjevih vodilnih motivih v Nibelunškem prstanu. Wagner v Nibelunškem prstanu uporabi največji operni orkester v 19. stoletju.
Prvi festival v Bayreuthu s prvo uprizoritvijo Nibelunškega prstana se kljub izjemnemu uspehu in odmevu po vsem svetu konča z ogromnim deficitom 147.851 mark.
