Klarisa Jovanović: uglasbena ljubezenska poezija

Pevka in pesnica Klarisa Jovanović je na albumu Od ljubezni predstavila pesmi pesnikov različnih generacij z različnimi odtenki ljubezni. Izbrala je poe­zijo Franceta Prešerna, Nelde Štok - Vojska, Marka Kravosa, Kajetana Koviča, Milana Vincentiča, Ferija Lainščka, Ervina Fritza in Erike Vouk. Glasbo je napisal Gregor Stermecki.

Kar deset let je minilo od vaše zadnje avtorske plošče za odrasle. Vmes niste počivali.

Imela sem kar nekaj projektov, nisem pa posnela cedeja za odrasle. V tem času sem sodelovala s saksofonistom Enzom Favatom in z njegovo mednarodno zasedbo, od leta 2006 do 2009 sem nastopala z Drorom Orgadom, odličnim izraelskim kitaristom, in sva izvajala pesmi Sefardov – Judov z Iberskega polotoka. Prav tako zanimiv projekt je bil Balkantronics, pri katerem je med drugim sodeloval hrvaški kitarist Elvis Stanić. Nastopala sem tudi s kitaristom Žarkom Živkovičem v Švici ter redno sodelovala s saksofonistom Ladom Jakšo. Bilo je veliko projektov, vendar ni bilo nič uradno izdano. Deset let se zdi dolga doba, vendar čas tako hitro mine.

Vaš novi album Od ljubezni , ki je izšel pri založbi Celinka, govori o enem najbolj pogostih čustev, ki navdihuje umetnike. Je na svetu premalo ljubezni?

Najprej glede ljubezni... Ne glede na to, kako jo pojmujemo, je dokaj univerzalno čustvo in med ljudskimi pesmimi, veliko se namreč ukvarjam z njihovo reinterpretacijo, so najlepše pesmi ravno ljubezenske. Zaželela sem si narediti avtorski projekt na temo ljubezni. Upam, da mi je na albumu uspelo prikazati čim bolj različne obraze ljubezni. Ne le hrepenenje in nesrečo, kar je značilno za ljubezenske balade. To čustvo sem hotela pokazati v najrazličnejših odtenkih. Od igrivosti, zafrkljivosti, zapeljevanja, ki se seveda včasih nesrečno konča, do prelepe balade Kajetana Koviča Adam in Eva, v kateri pretresljivo govori o vsakem moškem in vsaki ženski.

Kaj je bilo vaše izhodišče?

V središču tega albuma sta moji pesmi na temo iz Visoške kronike Govori Izidor in Govori Agata. ­Visoška kronika me je namreč zelo pretresla. To je zelo preprosto napisana knjiga, ki smo jo imeli tudi za domače branje... Izidor Kalan je zavrt moški, ki je imel težavnega očeta. Je moški, ki ljubi žensko in ni imel toliko poguma, da bi jo rešil, ko jo obsodijo na smrt, in temu primerno se vse razplete. Ona se namreč poroči z njegovim bratom, ki zmore več poguma... Agata ­Schwarzkobler je bila na pol otrok, na pol ženska, ki se je prvič srečala s tem močnim čustvom in ni zmogla poguma, da bi ga uresničila.

To je bilo jedro, iz katerega se je spletla ta zgodba o ljubezni. Temu sem z drugimi pesmimi dodajala druge obraze ljubezni, ki niso tako tragični.

Nekaj pesmi je tudi v narečjih.

Poleg knjižnega jezika so tu še narečne pesmi, in sicer z našega geografskega obrobja, iz Istre, od koder je moja mama, in iz Prekmurja, kjer živim zadnjih šest let. Prekmurščina sicer presega raven narečja, saj je to samostojen jezik. Tako Milan Vincetič kot Feri Lainšček sta mi zelo ljuba. Vincetničeva­ parodija Prešernove pesmi Pod oknom mi je še posebej ljuba. Na albumu so Povodni mož v prvi različici ter Lepa Vida in parodija, ki jo je zagrešil Prešernov nagrajenec.

Na albumu so zbrane pesmi ­pesnikov različnih generacij.

Ljubezen je pač večna tema, z izborom pesmi teh pesnikov sem si želela ustvariti neko dramaturgijo, zato vrstni red ni naključen. Sklepna pesem Erike Vouk Nekje so zmeraj južna zatočišča na albumu ni tipično ljubezenska. Taka je mogoče še moja pesem Rusalka. To sta pesmi o obrobju tega čustva. Erika Vouk piše zelo erotično poezijo, ki je precej prikrita. Ta pesem se tako lepo izpoje. Album se konča 
z besedami – nekje je smrt najbližja poželenju.

Na osnovi česa se odločate za uglasbitev določene poezije?

Pojemo lahko na vse... Na albumu sem hotela imeti pesmi od dveh do nekako šestih minut in take spevne, ki so preprosto strukturirane, nekako podobne ljudskim. To do določene mere pogojuje izbor, vse pesmi so metrično urejene. Tu seveda ne pride v poštev prosti verz.

Kako je nastala glasba?

Večino pesmi je uglasbil Gregor Stermecki, odigrala pa zasedba Della Segodba (Vasko Atanasovski, saksofon; Matija Krivec, kontrabas; Luka Ropret, kitara) z gosti: violinistko Jeleno Ždrale, harmonikarjem Janezom Dovčem, tolkalistom Ninom Mureškičem in klaviaturistom Danilom Ženkom. S Stermeckim sva se dobivala in sooblikovala glasbo, ki jo je pripravil na besedilo, ki sem mu ga poslala vnaprej. Preverila sva, ali mi njegove glasbene rešitve za določeno pesem ustrezajo ali bi bilo treba kaj spremeniti.