Tiskane izdaje
»Nimam veliko časa, zdajle je štiri, ob sedmih imam opero, a izvolite, vprašajte,« je bilo slišati iz slušalke, ko so me v hotelu Hilton v Tel Avivu sredi prejšnjega meseca povezali s sobo Zubina Mehte. Tistega večera je imel Mehta z Izraelskimi filharmoniki nastopiti v Haifi.
Za nastop v haifskem Avditoriju je s »svojim« Izraelskim filharmoničnim orkestrom in Zborom Garyja Bertinija imel na programu koncertno izvedbo Verdijeve opere Ples v maskah. Mehta je, tako je slišati po telefonu, pri devetinsedemdesetih letih poln nekakšne ležerne energije, o kateri se zdi, da ne more pojenjati.
Glasbeni svetovalec The Israel Philharmonic Orchestra ali krajše IPO je postal davnega leta 1969, prvič je orkestru dirigiral že prej, leta 1961, pri petindvajsetih, za glasbenega direktorja so ga imenovali leta 1977, leta 1981 pa mu je leta 1936, v njegovem rojstnem letu, ustanovljeni orkester, ki ga je na uvodnem koncertu vodil sam Arturo Toscanini, podelil naziv doživljenjskega glasbenega direktorja.
Vez med Zubinom Mehto in orkestrom, ki ga je ustanovil poljski violinist Bronisław Huberman, ko je pred drugo svetovno vojno zbral vrhunske judovske glasbenike iz vse Evrope (orkester se je najprej imenoval Palestinski orkester), je zdaj dolga že desetletja. Z IPO je dirigent izvedel več kot dva tisoč koncertov, o tem strastnem sodelovanju je Mehta velikokrat razlagal, da izvira iz skupne predanosti glasbi in iz sorodnosti ter naklonjenosti judovskima duhu in tradiciji.
Da je omenjena predanost velika, priča drobec iz zgodovine: ko je junija 1967 izbruhnila šestdnevna vojna, je Mehta odpovedal nastopa v Parizu in Budimpešti ter v želji, da bi bil s svojimi glasbeniki, poskušal prileteti iz New Yorka v Izrael. Ko je njegovo letalo zaradi vojne pristalo v Rimu, se je vkrcal na tovorno letalo El Ala. Poleg osebja so bili na letalu le trije potniki, direktor Izraelske banke, dopisnik revije Newsweek in Mehta.
Simfonični in operni repertoar, ki ga Mehta izvaja z IPO, je obsežen, a tisto, kar ga žuli, kot je povedal pred leti, je, da ne igrajo niti note Wagnerja. »Wagner je črna luknja v izraelski glasbeni izobrazbi, tako pri orkestrih kot pri občinstvu.« Za tednik The Jewish Chronicle je Mehta na vprašanje o svojih sanjah letos aprila navrgel: »Morda bom, ko bom blizu starosti 120 let, v Tel Avivu lahko igral Wagnerja.« A s tem se dirigentovi načrti nikakor ne nehajo: potihem ujčka misel, da bodo med Izraelskimi filharmoniki nekoč v prihodnosti tudi glasbeniki arabskega rodu.
V pretežno arabskih mestih Nazaret in Šfaram poteka izobraževalni projekt članov IPO, v katerega je vključenih okrog dvesto otrok, nekaj od njih je po študiju odšlo na oddelek telavivske univerze, kjer je Mehta ustanovil Buchmann-Mehta School of Music, akademijo, s katere prihajajo novi člani orkestra. »Nekega dne bomo po avdiciji odgrnili zaveso in za njo zagledali arabsko dekle ali fanta. O tem sanjam,« je dodal Mehta.
Na Ljubljana festivalu ima Izraelski filharmonični orkester pod vodstvom Zubina Mehte na sporedu Vesele potegavščine Tilla Eulenspiegla Richarda Straussa, Ozarjeno noč Antona Schönberga in Simfonijo v h-molu Petra Iljiča Čajkovskega.
O maestrovem opusu glasbeni svet ve vse: v Indiji rojeni dirigent se je sredi petdesetih let prejšnjega stoletja vpisal na dunajsko akademijo za glasbo, kjer ga je poučeval dirigiranja znameniti Hans Swarowsky, po zmagi na liverpoolskem mednarodnem dirigentskem tekmovanju (in številnih drugih) mu je uspelo že pri petindvajsetih voditi tako Dunajske kot Berlinske filharmonike, vabila pa so kar deževala. Mehta je bil prvi, ki je hkrati vodil dva velika severnoameriška orkestra, od leta 1961 do 1967 je bil glasbeni direktor Montrealskega simfoničnega orkestra, od leta 1962 do 1978 pa je vodil tudi Losangeleške filharmonike.
V Montrealu je leta 1963 debitiral tudi kot operni dirigent z odmevno Puccinijevo Tosco, leto kasneje je z Verdijevo Aido očaral publiko v newyorški Metropolitanski operi, sledila so gostovanja v Dunajski državni operi, Scali, Covent Gardnu in drugod. Od sredine osemdesetih je Mehta vodil firenški poletni glasbeni festival, vmes pa je kot glasbeni direktor dolgih trinajst let vodil Newyorške filharmonike, kar je bil najdaljši dirigentski staž v zgodovini tega orkestra.
Mehta, ki si je s svojim početjem prislužil tudi manj običajna priznanja, na primer fotografijo na naslovni strani revije Time in zvezdo na pločniku slavnih na Hollywood Boulevardu, se ni nikdar branil za klasičnega dirigenta netipičnih podvigov. Na devettedenski turneji z Losangeleškimi filharmoniki sredi šestdesetih let se je tako odločil, da bodo nastopili tudi na kronanju iranskega šaha, nekaj let kasneje ni pomišljal, da ne bi z istim orkestrom posnel glasbe za film Franka Zappe 200 Motels.
Maestro Mehta, se spominjate svojih dveh prvih nastopov v Ljubljani zdaj že precej oddaljenega leta 1960?
Oh, seveda, vsekakor. Takrat sem bil mlad, le kako bi lahko pozabil. Družina profesorja Lipovška me je res toplo sprejela, on je bil več kot pozoren, povabil me je k sebi domov. Spominjam se, da me je odpeljal tudi v Postojnsko jamo, njegova hči, Marjana, pa je, kot verjetno dobro veste, kasneje pela z mano, skupaj sva nastopila vsepovsod po svetu. Ljubljana je brez dvoma zame zelo posebno mesto.
Vsak orkester ima svojo karakteristiko in svoj zvok. Kako po vašem mnenju zveni dober orkester, kako ocenite zmožnosti posameznega orkestra?
Zvok orkestra je še najprej odvisen od skladatelja, čigar delo izvaja. Današnji orkestri imajo v repertoarju dela, ki predstavljajo skoraj štiristo let glasbene zgodovine, od Bacha do 21. stoletja, in vsakemu slogu se mora orkester prilagoditi tako popolno, da se v izvajani glasbi počuti kot doma. Enako mora biti z dirigentom, ki mora imeti tudi globok vpogled v delo in ga mora znati prenesti orkestru. Pri poustvarjanju gre torej za rezultat skupnega truda čudovitih glasbenikov v orkestru in dirigentovega koncepta.
Kako predstavite orkestru vizijo o posameznem delu? Ste ukazovalni?
Ne, ne, vsem, tako orkestru kot dirigentu, mora biti jasen namen neke kompozicije, njeno bistvo, vendar to ni tako težko, repertoarji današnjih orkestrov so običajno precej obširni, veliko del pa izvajamo znova in znova. Pa tudi življenje, veste, sčasoma postane precej bolj preprosto.
Kako določite ekspresivnost, potrebno za posamezno delo, kako svetlo ali temno naj zveni partitura? Kaj naredite z orkestrom na vajah in kaj pustite za koncert?
Najprej mora biti z orkestrom opravljeno potrebno tehnično delo, uravnoteženje posameznih instrumentalnih skupin in podobno. Postaviti je treba, če lahko tako rečem, osnovna pravila za neko partituro, vse mora biti dogovorjeno in preverjeno, tako da nam za koncert ostane le še velika prostost, neobremenjeno igranje ... dirigent mora znati dopustiti orkestru določeno mero prostega izražanja.
Seveda mora orkester ostati v dogovorjenih mejah, v bližini osnovne interpretacije, kot si jo je zamislil dirigent, to se ne sme spremeniti, vendar pa ima vsaka simfonija, vsak koncert, solistične pasaže in na koncertu mora solist nastopiti suvereno, dirigent pa mu mora pustiti, da sam poleti, seveda, spet znotraj vnaprej zamišljenega koncepta. Tudi zato se izvajana podoba posamezne kompozicije malo spremeni in na koncertu ni več čisto taka, kot je bila med vajami.
Vodili ste veliko različnih, a večinoma vrhunskih orkestrov, zato ste pravi naslov za vprašanje, kakšne spremembe ste opazili v zadnjih desetletjih.
Največja razlika, ki je dirigentu res ni mogoče spregledati, je izjemna raznovrstnost repertoarja, ki ga orkestri obvladajo, njihova prilagodljivost. Hkrati s tem se je osupljivo dvignila tehnična raven inštrumentalistov, orkestri so tehnično boljši in boljši. Vse, kar je bilo v petdesetih in šestdesetih tehnično zelo zahtevno in za marsikateri orkester skorajda nedosegljivo, nove generacije igrajo brez težav. V tem smislu bi lahko rekel, da sem bil priča veliki evoluciji.
Kaj menite o sodobni operi? Je dosegljive dovolj nove literature?
Nikakor ne toliko, kot imamo na voljo simfonične literature, a nove opere vseeno nastajajo iz dneva v dan, večje vprašanje je seveda, ali so operne hiše voljne tvegati in uvrščati na repertoar novonastala dela. Tu gre za pogum, za tveganje, ki so ga nekateri pripravljeni sprejeti, drugi pa ne.
Gospod Mehta, zgodovina se ponavlja: ob vašem prvem gostovanju z Izraelskimi filharmoniki poleti leta 2007 ste izvajali Schönbergovo Ozarjeno noč, letos imate poleg Straussovih Veselih potegavščin Tilla Eulenspiegla in šeste simfonije Čajkovskega na sporedu spet to delo.
Kaj, spet bomo igrali Schönberga? Ah, to ni bil moj namen, veste. Ne morem nadzorovati celotnega programa turneje oziroma programa za posamezno mesto, kjer bomo nastopili, pogosto iz ponujenega izberejo sami organizatorji. Mislim si, da so se tako odločili v Ljubljani. No, ne skrbite, moja interpretacija Ozarjene noči se ni veliko spremenila.
