Ko se Sade vizualno ljubi s teboj

V bistvu je koncert poln diametralnih nasprotij. Moč neverjetnega vokala v sozvočju z njeno milino, glasbena preprostost z roko v roki s fantastično scenografijo.

Sprehod skozi bogat opus Sadejinih pesmi poteka gladko, naravno, tako zelo ubrano, kot bi si na svoj najlepši dan v življenju v predvajalnik dal njeno zgoščenko in se odločil, da boš užil ta trenutek ob spremljavi glasu 52-letne gospe Adu. Neverjetne vizualizacije, scenografija in 3D efekti brez nadležnih očal te vržejo naravnost v njene videospote, zdi se, da sediš točno tam – na travniku med marjeticami v komadu Kiss of life, v njeni silhueti ob zvokih Love is found.

Poslušaš jo ko, preden zapoje In another time, pove »če se danes ne počutiš tako fantastično, kot se počutimo mi, prisluhni tej pesmi in vedi - življenje se obrne,« ter ji verjameš. Na njenem koncertu se sedi, takšne so njene zahteve, »tudi mi moramo sedeti,« mi razloži varnostnik. Balkanski krvi navkljub, ki sedenje na koncertih prav po barbarsko prezira, je kmalu jasno, da je to edini pravi način. Sade z bendom namreč ne ponudi zgolj koncerta, uprizori pravo gledališko predstavo.

Smooth operator se zgodi v New Yorku v času prohibicije, Jezebel te ob zvokih saksofona, ki ga mojstrsko vodi Stuart Matthewman, napade v črno-beli tehniki. Eterična Sade se vizualno ljubi s teboj, a hkrati, kot Indija, napade vse čute. Ko po dveh urah in pol pihne v navidezno pištolo, ki jo splete s prsti, ji lahko samo ponižno prikimaš: »Res je, gospa Adu, res je.«