Tiskane izdaje
Za sabo ima 300 milijonov prodanih plošč in kot najbolje prodajana pevka vseh časov ima častno mesto v Guinnessovi knjigi rekordov. Morda zdaj več ne postavlja mejnikov v svetovnem popu, a ker jih je v preteklosti postavila toliko, da je postala ikona, ki ji v glasbenem miljeju ni para, še vedno uspe ob vsakem novem projektu vzbuditi pozornost kritikov in javnosti.
Da ne ostane zgolj še ena na pol pozabljena nostalgična zvezda iz davne preteklosti, mora še vedno precej vlagati vase in se trudi biti glasbeno čim bolj ažurna. In slednjega ji res ne gre očitati – Madonna vselej najde najbolj aktualne in progresivne producente.
Za novi album Rebel Heart je angažirala Aviciija in Dipla, ki sta zaslužna za mnoge hite ameriškega popa v zadnjem času, pa tudi Kanya Westa. Rebel Heart tako zveni sodobno, ima elemente elektronskega plesnega popa in housa (v singlu Living For Love), primesi trapa, dubstepa, dancehalla, reggaeja, na trenutke je eksperimentalen (Illuminati), ponekod pa spominja na njene najboljše čase, predvsem v baladah, podprtih s klavirjem, orglami ali akustično kitaro (Joan Of Arc, Devil Pray, Ghosttown).
Kljub raznolikosti večina pesmi po prvem poslušanju sicer ne pusti pretirano močnega vtisa, še najbolj vpadljiva je himnična Devil Pray, ki bi lahko dobila oznako ene boljših Madonninih pesmi, če ne bi tako izrazito spominjala na klasiko House Of The Rising Sun.
Ima pa Madonna vselej še enega aduta za pritegovanje pozornosti – lotevanje kontroverznih tem. Uporniško držo, ki jo je zdaj dobesedno dala kar v naslov albuma. Tokrat si je privoščila kar hudo metaforo. V pesmi Holy Water, nekakšni odi oralnemu seksu, si drzne vlažnost primerjati s sveto vodo in zaključi z verzom »Yeezus loves my pussy best«. Pravi sicer, da ne provocira namenoma, morda je res takšna, kot je. A težko se znebimo občutka, da se na vse kriplje trudi ohranjati mladostniški duh (v mladostniškem telesu). In kaže, da je tistih, ki ji verjamejo, prav toliko kot tistih, ki se jim to za 56-letnico zdi počasi že patetično.
Uporništvo in občutljivost
Kritiki Rebel Heart vidijo kot dva različna albuma v enem: na eni strani je prežet s seksualnostjo, uporništvom, drogami in najstniškimi norčijami (ja, tudi čofotanjem po bazenu in zlivanjem piva v čevelj), na drugi strani pa kaže Madonnino občutljivejšo plat, spopadanje z zrelejšimi tematikami, z vprašanjem samozavesti, svojega položaja v današnjem (medijskem) svetu in celo potegne črto pod svojo dosedanjo glasbeno kariero.
Večina jih meni, da je bolj kredibilna v slednjih temah. Ali kot so zapisali v Guardianu – na eni strani glasba, ki jo Madonna želi delati, in na drugi glasba, za katero se ji zdi, da jo mora delati (da bi ohranjala stik z mlado populacijo).
V današnjem svetu, ko si mlade pop pevke ne upajo biti pretirano uporniške (iz komercialnih razlogov, seveda), ta drža gotovo zaštrli ven. Ali pa se Madonna morda boji ločiti od provokativnosti, neposrednosti in rušenja tabujev, s katerimi si je nekoč zgradila imidž največje pop ikone. Svetovni pop namreč nikoli ni bil več takšen, kot pred njo. Toda to se je dogajalo v časih, ko je bilo z glasbo še mogoče spreminjati svet (in ko je bila seveda tudi ona še v cvetu mladosti).
Punk in rock sta razgrajačice poznala že prej (Patti Smith, Joan Jett, Nina Hagen), toda pop, sploh ameriški disko, je bil pri pevkah konservativen. Ko je v začetku 80. let prišla Madonna, pa je završalo: samosvoja, edinstvena, samozavestna, svobodnjaška, feministična, brez dlake na jeziku, moralne zapovedi si je krojila po svoje, v pesmih in plesnih koreografijah pa je jasno izražala seksualne fantazije.
Izrazito veliko oboževalk je imela prav med dekleti iz konservativnih okolij, vzgajanih v duhu družinskih vrednot, ki jih je rajcal bolj svobodnjaški življenjski stil, nasproten od stereotipne vloge ženske kot vdane žene in matere. Tako se je leta 1985 Madonna znašla na seznamu Umazanih petnajst ameriškega komiteja PMRC – staršev za zaščito otrok pred moralno spornimi glasbeniki, ki naj bi kvarili mladino. Skladbi Dress You Up so očitali vulgarnost, Like A Virgin pa promoviranje seksa pred poroko.
Kulturološko sociološki fenomen
A Madonna se ni dala. Šla je do konca. In naprej. V naslednjih letih je – medtem ko je glasbeno izbrusila svoj stil in posnela svoje največje uspešnice – seksualno provokativnost stopnjevala z raziskovanjem skrajnih mej – od zagovora nosečnice pred očetom (Papa Don't Preach, 1986) do vprašanja rasizma, »skrunitve« katoliške dogmatike in poljubljanja s temnopoltim svetnikom v videospotu Like A Prayer (1989), s katerim si je prislužila celo antipatije Vatikana. In tako še v 90. leta.
Videospoti, kot sta Justify My Love (1990) in Erotica (1992), knjiga erotičnih fotografij Sex in turneje, ki so bile pravi seksualni cirkusi, so razburjali s sadomazohizmom, namigovanji na masturbacijo in rušenjem tabuja homoseksualnosti. Madonna je postala pravi kulturološko sociološki fenomen, saj sta njeno delo in imidž na široko odpirala debate o družbenih vprašanjih, kot so seksualnost, morala, mešanje ras, spolna delitev, religija, emancipacija. In prav zaradi slednjega je Madonna postala tako velika ikona.
Toda sredi 90. let, ko so bile mnoge družbene meje že porušene, se je zdelo, da od Madonne prihaja (pre)več seksa kot glasbe, ki je postala nekoliko mračnejša in manj vpadljiva. Strasti so se umirile po tem, ko je leta 1996 prvič postala mama in zaigrala glavno vlogo v filmu o Eviti Peron. Vrnitev glasbene kredibilnosti je dosegla leta 1998 z albumom Ray Of Light, ki je odražal sodobni čas raverske revolucije, z manj seksa, več vzhodnjaške mistike in spet z več v uho segajoče glasbe.
S tem premikom v zrelejšo fazo je že nekoliko odpisana Madonna osvojila novo generacijo mladih, dokončno pa jo je album ustoličil kot največjo legendo med pop pevkami, z zaokroženim glasbenim opusom, imidžem in karizmo. In ob koncu milenija so jo gladko označevali za pevko stoletja. VH1 jo je uvrstil na vrh najvplivnejših glasbenic vseh časov, Time pa med 25 najvplivnejših žensk 20. stoletja sploh.
Do tedaj je Madonna naredila praktično vse, kar se v glasbeni industriji da. In kaj ti preostane po tem? Nič, ustvarjati dalje. Tako zadnjih petnajst let varno plava blizu površja svetovnega popa, izdaja bolj (Confessions On A Dancefloor, 2005) ali manj (MDNA, 2012) cenjene albume, včasih je bolj plesna (Music, 2000), drugič posname spot pred zastavami vseh držav v prostest ameriški vojni politiki v Iraku (American Life, 2003), potem spet sanja o erotiki in pokaže kakšen nov namigujoč plesni korak (Hard Candy, 2008). Slovesa kraljice popa pa ji ne ogrozi noben padec. Tudi tisti februarski ne, ko je med nastopom na podelitvi nagrad brit awards – kakor je dolga in široka – telebnila po stopnicah.
