Kultni rokerji ob ponovni izdaji albuma: Dioniz je potreboval pomoč treh Apolonov

Album Waiting for the Sun letos praznuje abrahama, Jim Morrison pa med snemanjem ni bil v najboljši formi.
Fotografija: Beseda ljubezen je v naslovu štirih izmed enajstih pesmi na albumu – toliko o temačnosti Doorsov. FOTO: Reuters
Odpri galerijo
Beseda ljubezen je v naslovu štirih izmed enajstih pesmi na albumu – toliko o temačnosti Doorsov. FOTO: Reuters

Živimo v zlati dobi rokenrola. Leta 2010 je izšel Exile on Main Street, po mnenju mnogih kritikov najboljši album Rolling Stonesov. Čez pet let je izšel kultni Springsteenov The River. Beatli so napovedali, da bodo izdali Beli album – menda ima potencial, da postane klasika –, Doorsi pa so javnosti ta mesec predstavili Waiting for the Sun.
Zlata doba ima eno napako: omenjena dela so le posebne izdaje (remaster) ob okroglih obletnicah originalnih albumov. Skupina The Doors je svoj bliskovit, a kratek vzpon na vrh glasbenih lestvic začela leta 1967 z albumoma The Doors in Strange Days. Remaster obeh so izdali lani, zato letošnja izdaja Waiting for the Sun ni nobeno presenečenje.
Snemati so ga začeli tik zatem, ko so policisti med koncertom v New Heavnu aretirali Jima Morrisona ter s tem utrdili njegov sloves antijunaka in večnega upornika, vlog, ki jih je ta kontroverzni pevec že tako in tako preveč dobro igral. Medtem ko se je v zaodrju mečkal z neko oboževalko, je k njima pristopil policist – ironično, odgovoren je bil za varovanje skupine –, ki ni prepoznal zvezdnika, zato jima je ukazal, naj se pobereta. Ker se mu je Morrison uprl, ga je poškropil s solzivcem. Ko je že vse kazalo, da so se strasti pomirile in je koncert že potekal brez zapletov, se je zabava za Kralja kuščarjev šele začela. Med pesmijo Back Door Man je prekinil petje in začel občinstvo ščuvati proti »malim modrim možem z malimi modrimi čepicami«. Policistom z ranjenim egom ni preostalo nič drugega, kot da ga zvlečejo z odra.
Že v tem obdobju – torej dobro leto po izidu prvega albuma, ki je skupini prinesel svetovno slavo – so Morrisona nad gladino držali predvsem njegovi kolegi, vsi v izvrstni formi, glasbeno raznovrstni in ustvarjalni. »Bil je Dioniz, ki je potreboval tri Apolone, da so obvladovali njegovo silo,« ga je za Guardian opisal bobnar John Densmore. »Nekoč je za gasilnim aparatom vkorakal v studio in začel gasiti vse naokrog. A ognja ni bilo nikjer, Jim je bil na LSD-ju,« je prigode s snemanj v spomin priklical kitarist Robby Krieger, poleg Densmora edini še živi član Doorsov.

Nevarna razmerja

Večina kritikov je za Waiting for the Sun dejala, da ni dosegel letvice, ki si jo je losangeleška skupina prvo leto postavila izjemno visoko. Niti besedila niso bila tako globoka. Zanimivo, da je Morrison Hello, I Love You, največjo uspešnico tega albuma, napisal že leta 1965 in da je sodišče kasneje določilo, da je pesem plagiat. Pa ne zaradi besedila, sporen je kitarski rif, podoben tistemu iz All Day and All of the Night britanskih rokerjev The Kinks. Njim zdaj pripadajo vse licenčnine za to pesem, ki se je takoj po izidu zavihtela na vrh glasbenih lestvic v ZDA.
Še bolj zanimivo je, da je Krieger kasneje priznal, da je pri uglasbitvi Hello, I Love You navdih res iskal v drugi pesmi – v Shunshine of Your Love, ki so jo le nekaj mescev prej posneli Cream. Ali kot je nekoč dejal Picasso: »Dobri umetniki kopirajo, veliki pa kradejo.«

Ljubezen in nostalgija

Beseda ljubezen je v naslovu štirih izmed enajstih pesmi na albumu – toliko o temačnosti Doorsov. Poleg že omenjenega singla so to še Love Street, Wintertime Love in My Wild Love. Zadnja je pravcata posebnost v sicer zelo raznovrstnem opusu Doorsov; minimalistična šamansko-obredna pesem, kjer člani skupine s hipnotičnim ploskanjem spremljajo petje. Oliver Stone, ki je režiral film The Doors, si ne bi mogel izbrati boljše pesmi za ozadje halucinogenega popotovanja po puščavi, kamor se Doorsi odpravijo, potem ko vzamejo LSD.
Ker gresta ljubezen in mir z roko v roki, pesem Unkonwn Soldier, s katero se konča prva stran albuma, problematizirata ameriško vpletenost v vojne; paradoksalno je Five to One, zadnja na drugi strani, parodija na naivnost revolucionarno nastrojenih hipijev. Izdaja ob petdesetletnici je tudi izdatno obložena, dodali so ji devet demoposnetkov in pet pesmi v živo s koncerta v Københavnu. Najbrž več kot dovolj, da bodo zvesti oboževalci pripravljeni odšteti dobrih trideset evrov, kolikor CD-plošča stane v Amazonovi spletni trgovini.
Še opozorilo: na tem albumu ne iščite pesmi Waiting for the Sun. Čeprav nosi povsem isto ime kot tretji album Doorsov, so jo izdali na petem.

Preberite še:

Komentarji: