Tiskane izdaje
Izraelski filharmoniki že od ustanovitve, ko so se imenovali še Palestinski orkester, veljajo za enega najpomembnejših kulturnih ambasadorjev Izraela, kakršnega ta ogrožana in ogrožajoča država vsekakor potrebuje. O težavnem vzponu proti poustvarjalnim glasbenim vrhovom zgovorno priča tudi burna zgodovina tega svojevrstnega orkestrskega korpusa.
Tik pred koncem leta 1936 se je rodil tako imenovani Palestinski orkester. Takrat slavni poljski violinist židovskega rodu Bronisłav Huberman je pregovoril 75 judovskih glasbenikov iz pomembnejših evropskih orkestrov, da so se preselili v Palestino in na puščavskem ozemlju leta 1909 ustanovljenega Tel Aviva po svojih močeh pomagali »materializirati sionistično kulturo« v stari-novi domovini.
Inavguracijski koncert novega orkestra je na Hubermanovo povabilo vodil Arturo Toscanini. Sloviti dirigent italijanskega rodu je zaradi tega dogodka za več tednov zapustil svoj newyorški orkester NBC, da bi se »očetovsko posvetil ansambelskemu novorojencu«. Navsezadnje je tudi sam pobegnil pred italijanskim fašizmom, zato se je naloge lotil z velikim žarom.
Prvo desetletje orkestra je zaznamovalo prizadevanje po čim večji izkristaliziranosti in homogenosti zvoka, saj so bili člani, čeprav sami vrhunski glasbeniki, vajeni zelo različnega igranja. Pa tudi sporazumevanja – v nemščini, poljščini, madžarščini, ruščini; le mlajši člani so znali nekaj malega hebrejsko. Kljub temu je skupno delo lepo napredovalo in že v letih 1940–1943 sta Toscanini in Bernardino Molinari orkester povedla na prvi večji turneji v Egipt. Med drugo svetovno vojno so nekajkrat nastopili tudi v Zahodni puščavi za zavezniške vojaške sile.
Nova država, novo ime
V naslednjem desetletju se je rodila izraelska država. Palestinski orkester so preimenovali v Izraelski filharmonični orkester (IPO), ki je takoj po slovesnem koncertu v Tel Avivu 14. maja 1948 postal ključni del židovskega nacionalnega preporoda na starodavnem ozemlju.
Novembra istega leta, le nekaj dni po osvoboditvi, so Izraelski filharmoniki pod vodstvom mladega Leonarda Bernsteina v Beer Ševi v puščavi Negev izvedli koncert za 5000 vojakov, in to le nekaj sto metrov od umikajočih se egiptovskih sil. Glasbenike so v oklepnih avtomobilih vozili tudi v oblegani Jeruzalem, da so dvigali moralo prebivalstvu in vojakom.
Z orkestrom so sodelovali uveljavljeni dirigenti Serge Koussevitzky, Igor Markevitch, Sergiu Celibidache, Paul Klecki, Ferenc Fricsay in Carlo Maria Giulini, violinski virtuozi Jascha Heifetz, Yehudi Menuhin, Nathan Milstein in Isaac Stern, pianista Arthur Rubinstein in Claudio Arrau, čelist Paul Tortelier in mnogi drugi. Orkester je poleg ZDA prvikrat obiskal tudi več evropskih prestolnic, pod taktirko Paula Kleckega pa se je lotil snemanja Mahlerjevih simfonij za založbo Decca.
V tretjem desetletju delovanja so filharmoniki dočakali selitev v svoj novi dom – mogočni Mannov avditorij v Tel Avivu z 2800 sedeži, zgrajen s finančno pomočjo ameriškega prijatelja orkestra Frederica Manna. Število abonentov, ki so še danes najzanesljivejša opora ansambla, se je povečalo na nekaj deset tisoč, pa tudi Društvo ameriških prijateljev IPO še vedno izdatno financira delovanje nacionalnega orkestra.
Z njim so takrat prvič nastopili znameniti ruski glasbeniki – violinista David Ojstrah in Henryk Szeryng, čelist Mstislav Rostropovič, mlada obetavna violinista Itzhak Perlman in Pinchas Zukerman ter že uveljavljena dirigentska imena Josef Krips, Eugene Ormandy, Jean Martinon, Georg Solti, Lorin Maazel, Antal Dorati, Dimitris Mitropulos. Prvikrat je z Izraelskimi filharmoniki zaigral tudi legendarni kanadski pianist Glenn Gould.
Sredi vojne vihre
Junija 1967 je izbruhnila šestdnevna arabsko-izraelska vojna in dirigent Zubin Mehta je iz Evrope priletel z letalom. Kmalu za njim sta pripotovala Daniel Barenboim in čelistka Jacqueline du Pré in se poročila v Jeruzalemu. Leonard Bernstein je v eksplozivnih razmerah v amfiteatru vzhodno od starodavnega mesta zanosno dirigiral Drugo simfonijo Gustava Mahlerja, Zubin Mehta je izbral Verdijev Rekviem, orkester je v Šarm el Šejku nastopil za zmagovite izraelske vojake.
Leta 1971 so Izraelske filharmonike prvič povabili na prestižne evropske glasbene festivale v Salzburgu, Lucernu in Edinburgu. Po dolgem omahovanju so sprejeli še povabilo za nastop v Berlinu – in kronisti poročajo o velikem uspehu, ki so ga pod taktirko Zubina Mehte doživeli z izvedbo Mahlerjeve Prve simfonije – le nekaj sto metrov od rajhstaga, kjer so nacisti pred zadnjo svetovno vojno sprejeli sklep o pogromu nad židovskim ljudstvom.
Oktobra 1973 je izbruhnila jomkipurska vojna, v kateri je izraelska vojska porazila združene sile Egipta in Sirije, Egipt pa je kot prva arabska država podpisal premirje z Izraelom. Filharmoniki so spet večkrat nastopili za svoje vojake na Golanskem višavju in Sinaju. Takrat že skoraj slepi pianist Arthur Rubinstein je z orkestrom pod vodstvom Mehte aprila 1976 posnel svojo zadnjo ploščo: Brahmsov Prvi klavirski koncert.
Za polstoletni jubilej orkestra je Bernstein zložil Jubilejne igre, svojevrstni koncert za orkester, Zubina Mehto pa so filharmoniki izvolili za dosmrtnega glasbenega direktorja. Ganjeni maestro je izjavil, da bo na tem položaju vztrajal, »dokler me bodo hoteli«. In ga seveda hočejo, še danes. Navsezadnje je predvsem po njegovi zaslugi sloves orkestra vztrajno rasel, vrstile so se turneje po Evropi, ZDA, Mehiki in Japonski, naraščalo je tudi število odmevnih posnetkov z Mehto, Bernsteinom in Rafaelom Kubelikom.
Tudi v šestem desetletju delovanja je orkester preživel vrsto razburljivih trenutkov – tako zalivsko vojno (avgusta 1990) kot prve turneje na Poljsko, v Sovjetsko zvezo, na Kitajsko in v Indijo, domovino Zubina Mehte. Leonard Bernstein je po štirih desetletjih sodelovanja z IPO postal njegov zaslužni dirigent, Kurt Masur pa po zelo uspešni turneji po ZDA častni gostujoči dirigent. To je bil tudi čas prvega pomlajevanja orkestra, saj so se začeli upokojevati nekateri ustanovni člani.
V nove čase
V skladu s tradicijo je tudi zadnje obdobje Izraelskih filharmonikov tesno povezano z vrenjem na Bližnjem vzhodu. Po sklenitvi mirovnih sporazumov med Izraelom in Palestinsko osvobodilno organizacijo je na obeh straneh, zlasti pa v Izraelu, zavel precejšen optimizem. Svetovljan Mehta je z orkestrom v Jeruzalemu izvedel koncert za petsto palestinskih in židovskih otrok.
Toda optimistično obdobje ni dolgo trajalo. Po izbruhu druge palestinske vstaje septembra 2000 so Izraelski filharmoniki pred skoraj vsakim koncertom doživeli odpoved tega ali onega dirigenta ali solista; gostujoči glasbeniki so se zbali bodisi bombnih napadov bodisi ostrih kritik zaradi prevladujoče nenaklonjenosti do sporne politike uradnega Jeruzalema.
Takrat je orkester dobil vrsto novih zvestih sodelavcev: Valerija Gergijeva, Georgea Pehlivaniana, Gustava Dudamela, Joshua Bella, Maksima Vengerova, Lang Langa. Tudi nekateri dirigentski veterani niso nikdar odpovedali dogovorjenega nastopa: Kurt Masur, denimo, pa Yoel Levi, Rafael Frühbeck de Burgos – in seveda vselej pokončni Zubin Mehta, čeprav je znal in zna na račun uradne izraelske politike izreči tudi marsikatero pikro.
Vodstvo orkestra zadnja leta snuje nove sodobnejše pristope, da bi pritegnilo mlajše občinstvo. Tako v Tel Avivu kot v Jeruzalemu so uvedli vrsto manj elitističnih prireditev – od petkovih popoldanskih matinej in večernih koncertov ob kavi do koncertov, poimenovanih »džins« in celo »disko«.
Na tujem pa je orkester, ki je v osmih desetletjih dozorel v impresiven ansambel s posebej hvaljenimi godali, še vedno deležen občasnih protiizraelskih protestov. Eden najodmevnejših se je zgodil poleti 2011 v Kraljevi Albertovi dvorani v Londonu: zaradi vztrajnega glasnega vzklikanja palestinskih protestnikov je moral BBC prvič v zgodovini svojih Promenadnih koncertov prekiniti neposredni radijski prenos. Toda filharmoniki so pod vodstvom vsega hudega vajenega Zubina Mehte zahtevni program stoično kljubovalno pripeljali do konca in bili nazadnje, pa čeprav je znaten del občinstva gotovo simpatiziral s palestinskimi protestniki, nagrajeni z dolgimi ovacijami.
A takšni usodi se orkester, ki mu je vse od ustanovitve namenjena vloga kulturnega ambasadorja z vseh strani ogrožane in hkrati druge ogrožajoče države, pač ne more izogniti. S svojo državo si deli tako zvezdne kot manj zvezdne trenutke.
