Tiskane izdaje
Osemdesetletnica skladatelja, profesorja in akademika Lojzeta Lebiča je v Viteško dvorano Križank privabila toliko ljudi, da so morali na koncu dvorane dodati še nekaj vrst stolov.
Slavljenec se je zahvalil za tople besede pozdravnega nagovora in čestitke predsednice Glasbene matice Ivanke Mulec Ploj, potem pa sprejel darili soorganizatorjev slovesnosti: Festivala Ljubljana in Glasbene matice. O svojem programu na večeru samospevov pa je omenil, da so pesmi nastale, ko je bil »svet pol stoletja mlajši.«
Lojze Lebič se je na večeru samospevov kot skladatelj znašel v družbi slavnega Slovenjgradčana Huga Wolfa in izbora iz obeh zbirk – Italijanska pesmarica I in II v interpretaciji sopranistke Martine Zadro in baritonista Jožeta Vidica ob klavirskih spremljavah Lane Bradić in Vladimirja Mlinarića.
Italijanska pesmarica I in II (1890/91, 1896) v celoti pri nas verjetno še ni bila predstavljena, pri čemer se lahko spomnimo Wolfovega večera v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma z Marjano in Marijanom Lipovškom, menda že daljnega leta 1990.
Da so se spomnili na Wolfa ob Lebičevem jubileju, je hvale vredno, čeprav bi hkrati pomislili, da je bil v celotnem programu glede na samega jubilanta premočan in je potemtakem za slavljenca ostalo prostora le za Pet pesmi za basbariton in klavir ter Štiri Kosovelove pesmi za visoki glas in klavir. A je bilo hkrati treba upoštevati sozvočje ali skoraj izmenjevalno petje sopranistke in baritonista, zlasti v obsežnem Wolfovem ciklu.
Wolf je italijanske pesmi spoznal prek prevodov v nemščino Paula Heyseja, ki je v ciklu prispeval sam kot pesnik le eno pesem, ki pa ni bila uvrščena v jubilejni koncert, sicer pa so bile Heysejeve pesmi nabrane iz štirh zbirk Niccolòja Tommaseja (Canti popolari toscani, 1841), Oresta Marcoaldija (Canti populari inediti umbri, liguri, piceni, piemontesi,1853), Angela Dalmedica (Canti del popolo veneziano, 1848) in Giuseppeja Tigrija (Canti popolari toscani, 1856).
Wolf se je hitro navdušil in v ljudskih pesmih neznanih avtorjev odkril izpovedno bogastvo in rafiniran ter hkrati heterogen naravni, iz življenja samega izhajajoči izraz, ki je vse do danes ostal svež, moderen, prepričljiv, življenjski, veder, celo optimističen, čeprav je v psihologiji, zlasti ženske, nekako več smisla za »praktičnost« izvabljanja od moškega vsega, kar si ženska najbolj želi, a hkrati svarila, kaj bo (z moškim), če bo še s katero grešil (Naj brezno pogoltne), ter napihovanja, koliko ljubčkov ima sama (V Penni imam ljubčka).
Ti zadnji dve pesmi s številko 45 in 46, torej zadnji iz drugega zvezka Italijanske pesmarice II, zaokrožata Wolfov miselni in emotivni horizont. Wolf se je zelo naprezal, da bi takoj našel že za svojo prvo zbirko odlične interprete; solidne je dobil v Berlinu (Ferdinand Jäger in Friederike Meyer), ko je oba pevca 24. februarja 1892 spremljal kar sam ...
Odlična pevska gosta
Naša pevska gosta sta se podala na zahtevno pot izmenjajočega nastopanja, kot da bi bila v duetu ali da bi prevzela izpovedno funkcijo javnega »zagovora« pred tribunalom pazljivega občinstva. Oba sta bila odlična, prav tako klavirska spremljava z razdelitvijo obeh klavirjev v navzkrižni par. Zadro je že vrsto let zvezda ljubljanske opere, Vidic poleg tega še član Slovenskega okteta; oba sta bila odlična v Črnih maskah skladatelja Kogoja, ki ga Lebič nadvse ceni ...
Lojze Lebič je potemtakem prišel na vrsto kot »zadnji«. Njegova cikla sta precej heterogena, zlasti prvih Pet pesmi za basbariton in klavir je neenotnih že po tekstovni podlagi, pri čemer bi težko našli kakšno povezavo med poezijo Franceta Bevka, Antona Bošteleta, Janeza Ovsca, Franceta Sušnika in najmlajšega Braneta Senegačnika. Slogi in čas nastanka so različni, prav tako občutek za verzno ali pesemsko zgradbo, pri čemer je Senegačnikov sonet Fantazija na božično temo prav tako težko uglasbiti na »sonetni način«, kot v nekaterih verzih na primer Janeza Ovsca (Moje samote) najti pomen že v osnovi (verujem v ljubezen in v umik stvari).
Lažje delo je imel Lebič z Godci očitno veselega Antona Bešteleta in bolj lokalno obarvanim Vresom Franca Sušnika. Vidic je tu bolj našel svoj interpretacijski navdih. Lebič v teh pesmih nekako išče svojo pesemsko identiteto na ne preveč moderen način, vsekakor manj kot kasneje, ko se je »spopadel« na primer s Kocbekovo in Kosovelovo poezijo iz Integralov, medtem ko je tu za sopranistko imel dobro možnost in priložnost s Štirmi Kosovelovimi pesmimi za visoki glas in klavir (V somrak zvoni, Tih večer, Opolnoči, Skica na koncertu).
Martina Zadro ve, da je Kosovel, čeprav metaforično bogat, zelo jasen in globoko doživet pesnik, Lebič pa je tu dajal poudarek novemu ekspresionizmu, tudi z močnejšim deležem svojega pianističnega znanja in ne nazadnje efekta (klavirske končnice), nekako tako, kot pojeta zadnja Kosovelova verza (odplavala laboda bela sta/neskončnosti iskat...).
Kaj, kaj bi jaz tebi dal za dodatek in voščilo Lojzetu Lebiču še z odra se je zdelo v interpretaciji obeh pevcev nekako preveč »slovnično pravilno«; bolje bi bilo, če bi zapela izvirno narečno verzijo!
