Tiskane izdaje
Ko zbiralcem plošč omeniš nemško popularno glasbo, večina najprej pomisli na Kraftwerk in Tangerine Dream oziroma z eno besedo na krautrock. Vendarle je iz Nemčije prišlo veliko skupin drugih zvrsti, jazza, jazz rocka, fusiona in tudi hard rocka in psihadelije. Ena takih skupin je tudi Birth Control.
Sredi poletja 1966 so člani berlinskega benda Earls in še nekaterih drugih skupin ustanovili bend z namenom, da bi igrali skladbe tujih avtorjev in kaj malega zaslužili, ter ga poimenovali Birth Control. V skupini se je nekaj mesecev mudilo kar sedem glasbenikov, ki takrat sploh niso računali na kariero v glasbenem biznisu. Tako so Birth Control sestavljali basist Bernd Koshmidder, klaviaturist Reinhold Sobotta, saksofonist in pevec Rolf Gurra, pevec Fritz »Little Lord« Groeger, kitarista Klaus Orso in Reiner Borchert ter bobnar Hugo Egon Balder, ki je v nadaljevanju kariere postal zelo znan TV-voditelj in ustanovitelj ene prvih zasebnih TV-postaj v Nemčiji. Skupina, katere pretežni del repertoarja so sestavljale skladne angleške pevke Julie Driscoll, je precej nastopala po berlinskih klubih in v nekaj meseceh postala znana tudi širše v regiji.
Ime skupine »Birth Control« je bilo sprva le duhovita domislica, že čez dve leti pa je dobilo povsem nov pomen in se spremenilo v za tiste čase zelo nenavadno oziroma celo zelo pogumno in provokativno. Namreč, 25. julija 1968 je papež Pavel VI. izdal okrožnico Humanae vitae (O posredovanju človeškega življenja), ki je med drugim vsebovala tudi ostro nasprotovanje kontracepciji in abortusu. Zakaj so si nadeli prav tako ime, je v pogovoru za revijo GoodTimes februarja 2009 razložil bobnar Hugo Egon Balder. Kot je povedal, sta z basistom ustanovila novo skupino, manjkalo je le še ime. »Najbolj pametnega fanta v svojem razredu sem nekoliko provokativno vprašal, če si lahko, ko že tako in tako vse ve, izmisli zanimivo ime za glasbeno skupino. In Manfred Gillig, tako je namreč vsevedu ime, je kot iz topa izstrelil: Birth Control.« Gilligu, ki je danes visoko spoštovani urednik revije Musikwoche, gredo torej zasluge za ime skupine.
Turneja po Libanonu
Na začetku zime 1968, po skoraj dveh letih igranja po klubih, je skupina dobila nepričakovano vabilo za trimesečno igranje v Bejrutu. Takrat je skupino zaradi začetka študija prava zapustil kitarist Klaus Orso. Za kratek čas ga je zamenjal še en znanec iz domačega okolja Gerd Alsheimer, ki pa tudi ni zdržal do konca nastopanja v Libanonu. Kadrovskih težav s tem še ni bilo konec, basist Bernd Koshmidder in bobnar Hugo Egon Balder sta se namreč zapletla v hudo prometno nesrečo, ki je skoraj končala libanonsko epizodo. Posledica je bila tudi ta, da so starši Balderju dokončno prepovedali igranje v skupini, ki je tako »čez noč« ostala brez bobnarja. No, na srečo ga je hitro zamenjal Bernd »Nossi« Noske, ki je v prihodnjih letih in celo desetletjih postal in ostal eden najstanovitnejših in najpomembnejših članov zasedbe Birth Control.
Po trimesečnem nastopanju v tako rekoč vsak večer razprodanem nočnem klubu Les Caves du Roy v hotelu Excelsior v Bejrutu se je peterica glasbenikov, člani so namreč zaradi različnih vzrokov odhajali in prihajali, ob koncu maja 1969 vrnila v Berlin. Izdali so prvo malo ploščo, pozno jeseni pa je izšel tudi njihov prvi album, ki je nosil ime skupine. Plošča je izšla v številnih evropskih državah in tudi v ZDA, kar je bil za mlado skupino iz Nemčije zelo velik uspeh. Predvsem v ZDA so imeli z njo precejšnje težave. Poleg provokativnega imena je bila plošča namreč zapakirana v ovitek, ki je bil replika pakiranja za kontracepcijske tablete, česar Amerika ni bila sposobna požreti kar tako. Ploščo so zato »prepakirali« in ji celo nadeli drugo ime, kar je nedvomno zmanjšalo njeno uspešnost na ameriškem trgu. Ne glede na reakcije iz ZDA je skupina med poznavalci in ljubitelji rocka v Nemčiji in širše po Evropi postajala vse bolj znana, njen ugled pa je zaradi glasbe pa tudi poguma hitro rasel in vabil za nastope je bilo čedalje več.
Provokacija z ovitki
Če so diskografske založbe, prodajalci in kupci plošč mislili, da je bil ovitek prve plošče za nekatere žaljiv in neokusen, za druge pa pogumno provokativen, je še večje presenečenje in pri nekaterih novo, še večje ogorčenje povzročil ovitek njihove naslednje plošče z naslovom Operation. Prva stran ovitka je namreč prikazovala Papeža v družbi kosmate pošasti, ki se hrani z dojenčki. Reakcije so bile silovite, plošča v ZDA sploh ni izšla, za angleško tržišče pa so na sprednjo stran ovitka plasirali dva kondoma, kar pa je sprožilo upor pri angleških delavkah, ki niso hotele pakirati plošč v ovitke.
Za samo skupino je bila sicer takšna publiciteta več kot odlična. Operation je bila imenovana za drugo najboljšo ploščo leta v Nemčiji, skupina pa je imela tudi štiri nastope v Angliji, pojavila se je na BBC, igrali pa so tudi na festivalu MIDEM v Cannesu. Na krilih uspeha in z napolnjenimi denarnicami so Birth Control proti koncu avgusta 1971 zapustili hrupni Berlin in se skupaj s tonskimi mojstri in roadiji vselili v veliko staro hišo v mestecu Burkhards v bližini Frankfurta. Člani so tam končno prišli do miru in tišine med številnimi nastopi, umirjena pokrajina in počasno življenje majhnega mesta pa sta jim dala tudi možnost za ustvarjanje nove glasbe.
Hoodoo Man in Gamma Ray
Po tem, ko sta prva dva albuma med poslušalci odmevala bolj zaradi provokativnih ovitkov, kot pa zaradi same glasbe, Birth Control so bili na teh dveh ploščah, kot še množica drugih skupin po vsem svetu, še najbolj podobni prvi zasedbi Deep Purple, pa je naslednja plošča za naslovom Hoodoo Man stvari tudi v glasbenem smislu postavila na svoje mesto. Še pred začetkom snemanja se je zgodilo nekaj pomembnih stvari. Najprej je skupina zamenjala diskografsko založbo in za »nekaj denarja odškodnine« iz okrilja založbe Metronome prešla pod zaščito velike CBS. Drugi pomemben dogodek je bil, ko je menedžerske posle v svoje roke prevzel Bodo Albesgerade, ki je poskrbel za vse muhe glasbenikov, če le niso bile prehude. Tretja, morda najpomembnejša okoliščina pa je bila izbira studia. Hoodoo Man je bila namreč posneta in zmiksana v Windrose Studios v Hamburgu, ki je eden glavnih studiev krautrocka. Tonski mojster Thomas Kuckuck pa si je z inovativnim zvokom na plošči postavil pravi spomenik.
In Hoodoo Man s svojo eksplozivno mešanico hard rock zvoka in težke psihadelije, z izvrstno instrumentalno izvedbo, ni postala le najboljša in najbolj prodajana plošča Birth Control, postala je kultna znotraj nemškega rocka nasploh. Predstavljala je namreč tisti temeljni kamen, ki je nemški rock iz okolja, »ljubkovalno« imenovan krautrock, dvignil na raven samosvojosti in slogovne samostojnosti. Čeprav tudi Hoodoo Man po zvoku še vedno spominja na Deep Purple, prinaša še nekaj tipično nemških prijemov, predvsem pa je dokaz, da lahko tudi nebritanske in neameriške skupine, ki igrajo rock, in ne elektronsko glasbo, zvenijo zrelo in izvirno. Skladbe, kot so Suicide, Get Down To You Fate in predvsem Gamma Ray pa so postale klasika.
Plošča je izšla v pravem trenutku, predvsem za Birth Control, ki je po letih kadrovskih sprememb dosegel raven izvedbe, ki jim je vlila dovolj samozaupanja, da so se spustili v nevarne vode samosvojosti, pa tudi za poslušalce, saj so časi, ko je bil svet odprt za tovrstne podvige, že začeli počasi izginjati. Že kakšno leto pozneje bi se zelo težko prebila kam daleč naprej po lestvicah. Prodali so jo v več kot 300.000 izvodih, nemški in evropski glasbeni tisk je skupino razglasil za »najbolj eksplozivno nemško rock skupino«. Zelo zanimive, čeprav ne nepričakovane so bile ocene na Otoku, kjer so Hoodoo Man in Birth Control razglasili za največje plagiatorje na svetu. Mimogrede, s takšnimi ocenami in poniževalnim odnosom se je v 60. in 70. letih soočalo zelo veliko nebritanskih in neameriških skupin, kot so nizozemski Focus, francoski Gong, nemški Out Of Focus in še vrsta skupin iz Skandinavije, Nemčije, Francije in Italije.
Sicer pa Birth Control v že milijonti zasedbi še vedno nastopajo po Nemčiji in Evropi in z 20-minutnimi izvedbami Gamma Ray spravljajo poslušalce v ekstazo.
Za pravi zvok najeli cerkev
Za konec še zanimiva zgodba s snemanja plošče Hoodoo Man, ki je povezana s tem, da je menedžerske posle v svoje roke prevzel Bodo Albesgerade, ki je poskrbel za vse muhe glasbenikov. Wölle Neuser, ki je na tej plošči igral klaviature, se spominja, da si je močno želel, da bi v sredini uvodne skladbe na plošči namesto elektronskih hammond orgel igral na prave, cerkvene orgle. In Bodo Albesgerade je brez besed za eno popoldne najel cerkev v Blankenesu.
In pripoveduje Neuser: »Odigral sem približno 75 sekund, ki sem jih potreboval z skladbo, in končal, nato pa se je zgodilo nekaj presenetljivega. Ko sem nehal igrati, so tonski tehniki pustili snemalne naprave prižgane in skrbno snemali, kako je zvok orgel počasi izzveneval v mogočni cerkvi. Takrat pa je vanjo vstopil neki možakar in zelo na glas in razločno zažvižgal uvodno melodijo takrat zelo priljubljene skladbe Popcorn. Sprva smo hoteli posnetek uporabiti na plošči, kot poseben hec, vendar pa smo si kasneje premislili in ga prekrili z odmevom orgel v cerkvi.«
