Skladba britanske skupine Deep Purple Smoke on the Water se je v več kot 40-letno zgodovino rocka zapisala kot ena najbolj prepoznavnih in priljubljenih, celo kot ena od simbolov tršega sloga popularne glasbe.
S svojim preprostim, a zelo učinkovitim in zapomnljivim rifom, ki je sestavljen iz na bluesu temelječih štirih tonov, začenši z G, in besedilom, ki opisuje resnični dogodek, je postala ena od največjih rock pesmi vseh časov. Prvotno je bila uvrščena na njihov tretji album, če štejemo plošče po spremenjeni zasedbi, z naslovom Machine Head, ki so ga posneli leta 1971 v Veliki Britaniji, izšel pa je 25. marca 1972.
Čeprav se skladba, ki so jo takrat, kot tudi vse druge, demokratično podpisali z Blackmore, Gilllan, Lord, Glover, Paice, nikoli ni uvrstila prav na vrh lestvic, pa je med najbolj prepoznavnimi, ne samo v opusu Deep Purple, ampak tudi nasploh.
Požar v hotelu
Purpli so 4. decembra 1971 zgodaj popoldne prispeli v Montreux v Švici in se utaborili v zabaviščnem kompleksu, imenovanem Montreux Casino. Poglavitni namen njihovega bivanja v Švici je bilo snemanje novega albuma, ki naj bi zamenjal strahovito uspešnega Deep Purple In Rock, za kar so pri skupini Rolling Stones najeli njihov mobilni studio, ki ni bil nič drugega, kot star vojaški tovornjak, opremljen s (takrat) sodobno snemalno tehniko.
Na večer, ko bi morali začeti snemanje, je v bližnjem gledališču, ki je sicer spadal pod kompleks Casina, nastopil Frank Zappa s svojimi Mothers of Invention. Sredi Zappove skladbe King Kong, ko je s svojim solom na sintetizatorju blestel Don Preston, je nekdo v občinstvu (some stupid with a flare gun) s signalno pištolo izstrelil raketo v strop dvorane, ki je bil obložen z ratanom. Celotno dvorano je zajel silovit požar, ki je stavbo uničil do tal, zgorela pa je tudi vsa oprema Zappe in Mothers of Invention.
Naslov skladbe Smoke on the Water, ki naj bi se ga nekaj dni kasneje spomnil basist Roger Glover, videl pa naj bi ga v sanjah, odraža ogromno zaveso črnega dima, ki se je dolgo valil s pogorišča, bil pa je tako velik in gost, da je skoraj v celoti prekril Ženevsko jezero, člani benda pa so ga opazovali iz svojih hotelskih sob. Kar zadeva samo skladbo, jo je, in jo včasih še danes, Ritchie Blackmore zaigral na fender stratocaster, da zazveni tako, kot je treba, pa je treba uporabiti tehniko picking, in ne le drsanje akordov. Tudi največji mojstri električne kitare jo redko zaigrajo pravilno.
Nastala naj bi tako, da so se člani nekega večera prijetno okajeni vrnili v svoj prostor za vaje in Blackmore je začel nekaj brkljati po kitari. Dolgo časa se ni izcimilo nič uporabnega, dokler nenadoma ni zaigral teh nekaj, danes tako znanih tonov. Vsi navzoči so dvignili glave in kitaristu zabičali, naj si tole stvarco pa le zapomni. Od tod naprej je le še zgodovina.
Težave s snemanjem Machine Head
Deep Purple so po požaru imeli na voljo mobilni studio, niso pa imeli prostora, kjer bi snemali. Zato jim je njihov švicarski oficir za zveze Claude Nobs, sicer glavni pri znanem Montreux Jazz Festivalu, našel prostor v lokalnem gledališču The Pavilion, vendar so tam posneli le eno skladbo z delovnim naslovom komad št. 1, nato pa jih je od tam, zaradi pritožb bližnjih sosedov, pregnala lokalna policija. Po približno tednu dni mrzličnega iskanja nove lokacije so svojo opremo postavili v konferenčno dvorano skoraj praznega Montreux Grand Hotela. Tam so nato s pomočjo »mobilca«, ki je bil parkiran pred hotelom, nato dokončno posneli Machine Head, ki je postal njihov komercialno najbolj uspešen album. Na notranji strani ovitka pa so ga člani skupine posvetili Claudu Nobsu.
Tiskane izdaje
