Tiskane izdaje
In prav Gentle Giant zavzemajo v tej grupi rockovskih skupin prav posebno mesto. Igrali so namreč glasbo, ki je bila težka in zapletena celo za visoka merila progresivnega rocka. Sestavljali so jo elementi rocka, psihadelije, jazza, folka in klasične glasbe. Predvsem kar zadeva vplivov klasike, Gentle Giant svojih inspiracij niso jemali le iz romantike, ampak so po eni strani posegali globlje v zgodovino v srednjeveške čase, po drugi strani pa vsrkavali glasbo baroka in celo novejšo, modernejšo komorno glasbo. Predvsem komorna glasba od izvajalcev zahteva posebne sposobnosti in znanje, ki se precej razlikujejo od tistih, ki jih zahteva od solistov ali članov večjih simfoničnih orkestrov. Velika širina in eklekticizem sta do izraza prišla tudi pri pisanju besedil, saj avtorji tem za skladbe niso črpali le iz svojih osebnih izkušenj, ampak so navdih poiskali tudi v delih renesančnega filozofa, zdravnika, meniha, sholarja in pisatelja Françoisa Rabelaisa in škotskega psihiatra Ronalda Davida Lainga, avtorja številnih strokovnih knjig o duševnih boleznih. Skratka, če hočemo kot poslušalci v celoti razumeti kompleksnost glasbe in besedil skupine Gentle Giant, moramo poseči povsem na začetek njenega nastanka.
Trije bratje iz umazanega Gorbalsa
Jedro, iz katerega je čez nekaj let nastala skupina Gentle Giant, predstavljajo trije bratje Shulman, potomci škotsko-židovske družine, Phil (1937), Derek (1947) in Ray (1949). Phil in Derek sta bila rojena, ko je družina živela v Gorbalsu, enem najbolj zloglasnih predmestij škotskega Glasgowa, polnega pijancev, nasilnežev, pretepačev, kvartopircev, goljufov, konjskih mešetarjev in prijateljic noči. Najmlajši Ray se je rodil v angleškem južnoobmorskem mestu Portsmouth, kamor se je družina Shulman preselila takoj, ko se je lahko. Oče, tradicionalna glava družine, ki je najprej v vojaški godbi igral trobento, kasneje pa je zašel tudi v jazzovske vode, je svoje sinove že od rane mladosti spodbujal, da se naučijo igrati na različne inštrumente. Pri tem je bil uspešen in Phil, Derek in Ray so se kmalu razvili v prave multiinštrumentaliste, ki so zelo dobro igrali na celo zbirko različnih inštrumentov.
Prva ljubezen − rhythm in blues
Na začetku 60. let sta se predvsem Derek in Ray, kot še toliko drugih mladih v tistem času, začela zanimati za ameriški rhythm in blues, in da bi ga lahko igrala, ustanovila tudi svojo skupino. Deset let starejši Phil je najprej deloval kot manager nove skupine in zaščitnik mlajših bratov, vendar je čez čas postal njen polnopravni član.
Leta 1966 se je skupina bratov Shulman najprej poimenovala The Howling Wolves, nekaj kasneje pa The Road Runners. Obe imeni sta se jim zdeli preveč navadni in premalo posebni, zato so se po nekaj mesecih preimenovali v Simon Dupree and the Big Sound, svoj glasbeni izraz pa usmerili v soul pop vode. Kot glavni pevec in frontman skupine je Derek Shulman prevzel nadimek Simon Dupree, Phil je igral trobento in saksofon, najmlajši Ray pa kitaro in violino, vsi so igrali tudi druge inštrumente in peli kot spremljevalni vokalisti. Kot zanimivost velja omeniti, da je nekaj časa za klavirjem v skupini sedel (takrat še ne) slavni Elton John. Podpisali so pogodbo za snemanje plošč z britansko založniško hišo EMI in izdali nekaj malih plošč, ki pa se niso uvrstile na nobeno lestvico in so izginile brez sledu. To je vodilne pri EMI privedlo do odločitve, da so skupino potisnili bolj v psihadelične vode in rezultat sprememb sloga je bila mala plošča z naslovom Kites, ki se je jeseni leta 1967 uvrstila na deseto mesto britanskih glasbenih lestvic. Čez nekaj mesecev je izšla še velika plošča Without Reservation in to je bil pravzaprav konec zgodbe, vsaj kar zadeva Simon Dupree and the Big Sound.
Nezadovoljstvo kljub uspehu
Uspeh male plošče na lestvicah bratov Shulman ni navdal z veseljem, ampak ravno nasprotno, povečal je njihovo nezadovoljstvo in frustracije, saj so sebe imeli za soul in pop pevce in glasbenike in čutili so, da je sprememba glasbenega sloga vsiljena, zlagana in nekonsistentna. Derek Shulman je leta kasneje skladbo Kites poimenoval kar s »totalno sranje«. Da so imeli o vrednosti in iskrenosti svoje glasbe prav, so dokazale naslednje male plošče, ki so bile druga za drugo neuspešne.
Da bi se nekako izvlekli iz vsiljenega jim psihadeličnega imidža, so bolj za šalo kot zares leta 1968 izdali malo ploščo pod psevdonimom The Moles, na kateri je skladba We Are the Mole, pokrila obe strani. No, zgodba je dobila povsem druge razsežnosti, kot so jih načrtovali, saj je zelo hitro postala predmet govoric, da gre pri The Moles pravzaprav za inkognito ploščo Beatlov, na kateri Ringo Starr poje vodilno melodijo. Govorice je nazadnje razkrinkal Syd Barrett iz Pink Floydov, ki je tisku in s tem publiki preprosto povedal, da se za imenom The Mole v resnici skrivajo člani Simon Dupree and the Big Sound.
Na začetku leta 1969 so Shulmani dokončno ukinili Simon Dupree and the Big Sound z izključnim namenom, da dobesedno pobegnejo iz psihadeličnega pop okolja, v katerem se nikakor niso znašli. Na presenečnje vseh pa se niso vrnili v domače in preizkušene rhythm and blues in soulovske vode, ampak so se odločili za bistveno bolj zapleten koncept. »Nikakor nismo mogli nadaljevati svoje poti z glasbeniki, ki so prej igrali z nami«, je razlagal Ray Shulman, »prav tako nismo bili preveč zainteresirani za pridobivanje novih članov, saj k naši novi glasbi niso mogli prispevati prav ničesar, prav vsega, kar smo iskali in želeli, bi jih morali naučiti. Bilo je prav smešno in hkrati naporno, ko smo sami lahko na posamezne inštrumente igrali precej bolje kot potencialni novi člani. Zato je bilo popolnoma neumno in nepotrebno, predvsem pa zamudno, da smo jih sploh iskali. Na precej skladbah smo se zato posluževali nasnemavanja, kar pa je bilo sprejemljivo za delo v studiu, povsem neuporabno pa za nastope. Skratka, če smo hoteli svojo glasbo na nastopih povsem v celoti predstaviti poslušalcem, smo morali najti glasbenike višjega ranga, z več znanja, virtuoznosti in spretnosti.« Anekdota trdi, da se je za mesto pianista neuspešno potegoval tudi že prej omenjeni Elton John.
Gentle Giant stopi na plan
Gentle Giant je kot skupina, ki je zaslovela v naslednjih desetih letih, formalno nastala leta 1970, ko so se bratom Shulman po nekajmesečnem iskanju, preverjanju znanja in testiranju, ali so glasbeno na isti valovni dolžini, pridružili kitarist, mandolinist, pevec, blokflavtist, basist, bobnar in ksilofonist Gary Green, pianist, pevec, čelist, vibrafonist, ksilofonist, blok flavtist, kitarist, basist in bobnar Kerry Minnear, ki je le nekaj tednov pred vstopom v Gentle Giant končal študij kompozicije na Royal College of Music ter bobnar in tolkalec Martin Smith, edini stari znanec iz skupine Simon Dupree and the Big Sound. V skupini se je tako znašlo šest nadpovprečno nadarjenih multiinštrumentalistov, ki so bili povrh vsega še vešči pevci, plodoviti in duhoviti pisci besedil in avtorji izredno raznovrstne in zapletene glasbe.
Vse to se je še kako poznalo na njihovi glasbi, ta je namreč lahko znotraj ene same skladbe z lahkoto prehajala iz enega sloga v drugega, iz srednjeveških napevov v zapletene sodobne vzorce, vse skupaj pa je bilo zaigrano na avtentičnih inštrumentih. Na ovitku ene od njihovih plošč piše, da je bilo na njej skupinsko uporabljenih 46 različnih inštrumentov in prav vse so lastnoročno zaigrali člani skupine in nihče drug.
Prvi trije albumi
Prvi, istoimenski album je v VB za slavno založbo Vertigo Records izšel leta 1970. Prinesel je izzivalno mešanico rocka, bluesa, klasične glasbe in soula. Plošči so očitali, da je nekoliko slabo zvočno posneta, pa tudi da nima prave rdeče niti, saj brez prave logike glasba skače sem ter tja. Vendarle je plošča vzbudila dovolj zanimanja, da novonastala skupina ni šla mimo ušes poslušalcev in kupcev plošč povsem neopažena.
Druga plošča pod naslovom Acquiring the Taste je izšla leto kasneje in pokazala, da imajo ljudje pred seboj skupino, ki izredno hitro napreduje in se hkrati razvija v številne smeri. Na plošči prevladujejo skladbe, ki ne skrivajo klasične glasbene izobrazbe Kerrya Minneara, člani pa so k že tako impresivni inštrumentaciji dodali še nekaj novih inštrumentov. Glasba je živa, polna tempa, nenadnih sprememb ritma in aranžmajev, ki poslušalca niti za trenutek ne spusti z vajeti. Zato je zanimiva izjava Dereka Shulmana, da so na snemanje plošče prišli povsem brez koncepta in da še danes ne vedo, o čem naj bi sploh govorila.
Kljub tej izjavi glasbeni kritiki, ki so tokrat precej bolj zainteresirano pristopili k zadevi, plošči in glasbi na njej niti pod razno niso očitali, da nima pravega koncepta. Sicer pa je kmalu po tem, ko je bilo snemanje plošče končano, skupino zaradi nepremostljivega spora s Shulmani zapustil bobnar Martin Smith, na njegovo mesto pa je prišel Malcolm Mortimore.
Leto kasneje, leta 1972 je, spet za Vertigo Records, izšel tretji, konceptualni album z naslovom Three Friends. Na svoj slikovit, glasbeno virtuozen način so Gentle Giant na plošči opisali pot treh šolskih prijateljev iz otroštva, ki jih življenjske okoliščine popeljejo na različne konce sveta in v različne usode. Na svoji poti eden postane cestni delavec, drugi umetnik, tretji pa državni uslužbenec. Glasba v sicer samostojnih, pa vendarle med seboj povezanih skladbah opisuje, kako so na svoji življenjski poti izgubili sposobnost razumevanja življenja in karier drug drugega.
Tudi po snemanju te plošče je udarila nesreča. Marca 1972 se je namreč z motorjem ponesrečil bobnar Malcolm Mortimore in za bobne je sedel že tretji, tokrat pa zadnji bobnar John »Pugwash« Weathers. Ta je poleg bobnov tudi pel in igral kitaro ter različna, predvsem muzikalična tolkala. Gentle Giant so tako še dodatno razširili nabor svojih glasbil.
Octopus in odhod Phila Shulmana
Gentle Giant, zdaj že z novim bobnarjem Weathersom, je proti koncu leta 1972 izdal svoj četrti studijski album z naslovom Octopus, ki je prinesel najbolj rockovsko glasbo do takrat. Večina ga ima za njihov najboljši album, res pa je, da so Giant z njim prešli v svoje najbolj kakovostno in plodovito obdobje. Po anekdoti naj bi naslov za album prispevala žena Phila Shulmana Roberta z asociacijo na »octo opus«, torej na osem skladb, ki so na plošči.
Octopus predstavlja enega od vrhov, če ne prav najvišji domet Gentle Giant. Med seboj prepletajoči se slogi, spreminjajoča se instrumentalizacija, filozofska in hkrati zemeljska besedila so zdaj že postali zaščitni, prepoznavni znak skupine, celotna izvedba pa je bila tako skladna in perfektna, da so se je dobesedno ustrašili vsi sodobniki iz okolja progresivnega rocka. Tudi kritiki, kot so pokazala kasnejša leta, glasbe oziroma njenega koncepta niso povsem razumeli. Ker pač niso vedeli, kaj bi o njej povedali, so ji, tako kot že prej rock operama Tommy in Quadrophenia skupine The Who, zato ker so pač morali nekaj reči, pripisali pretencioznost in vsebinsko praznost.
Kar je zdaj že skoraj postalo pravilo, je tudi po snemanju Octopusa nesreča naredila svoje. Močni kot še nikoli, z odlično naravnost fantastično ploščo za seboj se je skupina podala na turnejo, ko je sredi Italije svoj nepreklicni odhod iz skupine najavil Phil Shulman. Po hudem sporu z bratoma je razložil, da ima vsega dovolj, da ga neprestana mešanica snemanj in nastopov utruja, da zaradi tega močno trpi njegova družina. Drugi člani skupine so bili šokirani, v slogu, kaj bomo pa zadaj. »To se mi je zdelo povsem neumestno,« je kasneje pripovedoval Phil, »le kaj, za vraga, se lahko zgodi, če pet šestin skupine ostane nedotaknjene, še posebej v bendu, kjer vsak lahko igra katerikoli inštrument.« Vendarle pa sta bila šok in zamera tako huda, da bratje Shulman kar nekaj let med seboj niso spregovorili niti besede.
In a Glass House in The Power and the Glory
Giant, zdaj kvintet, se je pregrupiral in leta 1973 izdal naslednjo ploščo z naslovom In a Glass House. Tokrat s še nekoliko več elementov rocka, glasba na plošči temelji na aforizmu »naj ljudje, ki živijo v steklenih hišah, ne mečejo kamnov« in je bila do takrat njihova najbolj »psihološka« plošča. Poleg same glasbe, ki je ponovno neprekosljiva, je plošča postala zanimiva tudi zaradi tridimenzionalnega ovitka, na katerem so poleg papirja uporabili tudi celofan. In a Glass House ni nikoli uradno izšla v ZDA, je pa bilo čez lužo po njej velikansko povpraševanje. Za številne zbiratelje Gentle Giant je prav In a Glass House njihova najboljša plošča.
Naslednji album The Power and the Glory je temeljil na problematiki korupcije v svetu. Tudi ta predstavlja tako imenovani konceptualni album, njegova težava oziroma bolje povedano težava njihove takratne založniške hiše WWA pa je bila ta, da se je obdobje prog rocka in konceptualnih albumov nezadržno iztekalo. Šefi založbe so zato naročili bendu, da napiše kakšno uspešnico, ki se bo dobro prodajala kot mala plošča, »saj ta zakomplicirani album tako ali tako ne bo šel v denar«. Derek Shulman je razložil: »Rekli so, da morate biti bolj komercialni, se bolj približati publiki. Prav, smo rekli, šli smo v studio, odigrali neko zanič pesem in jim izročili trak. In ti norci so pesem dejansko izdali na mali plošči. Popolnoma smo ponoreli, drli smo se nanje, da so jim šli lasje pokonci. Razumeli so, ploščo so umaknili s trga, mi pa smo nazadnje zamenjali založniško hišo.«
Še pet plošč in samoukinitev
Do konca 70. let so Gentle Giant izdali še pet plošč, in sicer Free Hand (1975), Interview (1976), The Missing Piece (1977), Giant for a Day! (1978) in Civilian (1980). Čeprav so še vedno igrali eno najbolj zahtevnih muzik na svetu in so splošno gledano precej dobre, pa so nekako podzavestno začeli rahlo prilagajati svoje skladbe manj zahtevnim ušesom. To se je videlo v bolj polikanem, spoliranem zvoku in v manj zahtevnih, manj zapletenih aranžmajih, ki jim je bilo lažje slediti. Svoje je naredilo tudi obdobje priti koncu 70. let. Punk je z eno potezo (vsaj za nekaj let) odločno pometel s »starimi prdci« in »rock dinozavri«, na glasbeno sceno pa so stopili novi fantje in dekleta, z novim izrazom, novimi zgodbami in drugačnimi vrednotami.
In, poleti 1980 je bilo vsega konec. Gentle Giant je tiho, brez posebnega pompa in debelih naslovov v glasbenem tisku izginil s prizorišča. Člani so kasneje pripovedovali, da vzrok za njihov razpad nikakor ni bil pojav punka. Preprosto so se izpeli, izgubili kompas, reka ustvarjalnosti je presahnila. Povedali so, da so, ko se so sredi zadnje turneje dokončno odločili, da je to res zadnja turneja, uživali v skupnem igranju kot že leta ne. Še danes trdijo, da so se pravilno odločili in da bi enako ravnali tudi danes.
Pasja bombica
Za konec še resnični dogodek. Na začetku 70. let so Giant kot predskupina heavy metalcev in hard rockerjev Black Sabbath nastopili v Hollywood Bowl v Los Angelesu. Takoj ko so se prikazali na odru, je bilo iz publike slišati nestrpne klice, »izginite z odra, hočemo Sabbath«. Niso se pustili motiti in so predse postavili svoja čela in violine, kar je še povečalo negodovanje med publiko. Začeli so igrati skladbo Funny Ways, ko je na oder nenadoma priletela pasja bombica in eksplodirala. Phil Shulman je poskrbel, da so nehali igrati, in dal namig, naj se odstranijo z odra. Ko so odhajali, žilica Philu ni dala miru, zgrabil je mikrofon in zavpil, »vsi te ene navadne ku..... pi...«, kar je med navzočimi na prizorišču sprožilo pravi vihar in njihovega nastopa je bilo takrat res konec. Po tem dogodku, ki se ga še danes živo spominjajo, so bili prepričani, da nikoli več ne bodo igrali v Los Angelesu. Vendar nekaj let kasneje, ko so na ameriški turneji predstavljali album Octopus, jim je publika v mestu angelov jedla iz roke. Očitno je preskočila prava iskra.
