Tiskane izdaje
Začeli z bluegrassom
Vse skupaj se je začelo leta 1964, ko so Dave Cousins, Tony Hooper in Ron Chesterman, ki so vsi gulili šolske klopi na St. Mary's University v londonski četrti Twickenham, ustanovili skupino Strawberry Hill Boys. Čeprav so na začetku preigravali pristni bluegrass, ki sicer izhaja iz apalškega gorovja v ZDA, so svoj repertoar kmalu prepletli z lastnimi, oziroma skladbami, ki jih je napisal plodoviti Dave Cousins, ki je poleg tega, da je bil pretežni avtor skladb, v skupini igral tudi kitaro, dulcimer, bendžo in mandolino in slog skupine zapeljali v vode tradicionalističnega angleškega folka, spremenili pa so tudi ime v Strawbs.
Ko so poleti leta 1967 koncertirali na Danskem, se jim je za nekaj nastopov kot pevka pridružila tudi slavna (takrat še ne) Sandy Denny, ki je svetovno slavo kasneje doživela kot članica najslovitejši folk rockerjev v VB, Fairport Convention. Takrat so skupaj posneli 13 skladb, ki pa zaradi tega, ker skupina še ni imela svoje glasbene založbe v Angliji, niso izšle na plošči. Sandy Denny je kmalu nato odšla k Fairport Convention in vsi skupaj so na posnete skladbe za nekaj časa pozabili. Sredi 70-ih let jih je na plošči z naslovom Strawbs With Sandy Denny izdala založniška hiša Pickwick Hallmark. Plošča je vredna pozornosti, saj prinaša očarljiv, entuziastičen pristop h glasbi s strani ljudi, ki so svojo slavo doživeli šele s kasnejšimi skupinami in ploščami.
Dodatna zanimivost, ki kaže na precej mačehovski odnos angleških glasbenih založb do vsega, kar niso bili Beatli ali Stonesi, je v tem, da so svojo prvo pogodbo za snemanjem plošč Strawbs podpisali z ameriško založbo A&M Records, trobentača Herba Alperta, ki je znan po povsem drugačni muziki, predvsem po slogu imenovanem Tijuana Brass. Leta 1969 je tako izšla njihova prva plošča pod naslovom The Strawbs, pod katero sta se kot producenta podpisala že takrat znana in iskana Gus Dudgeon in Tony Visconti.
Na sceno stopi "čarovnik na klaviaturah"
Drugi album z naslovom Dragonfly (1970) je predstavljal dodaten korak v vode progresivnega folk rocka, torej v zvrst, ki ga danes skorajda ni mogoče več zaslediti. Plošča v nekaj daljših skladbah pripoveduje mistične zgodbe o boju pravljičnih bitij nad temačnimi vodami globokih jezer in prinaša zelo virtuozno igranje vseh nastopajočih. Po izidu plošče sta se Cousins in Hooper odločila, da zvok skupine ojačita s klaviaturami, bobni in električnim basom. V skupino so tako prišli bobnar Richard Hudson, basist John Ford in (kasneje) najslavnejši med njimi "čarovnik na klaviaturah" Rick Wakeman. Nova zasedba je svoj prvi koncert odigrala v Queen Elizabeth Hall v Londonu, kjer so poslušalci takoj zaznali dve stvari. Bogatejši, bolj v progresivni rock usmerjen slog benda in Ricka Wakemana, ki ga je britanski glasbeni časopis Melody Maker že na podlagi enega nastopa razglasil za "vzhajajočo svetlo zvezdo britanskega rocka." Wakeman je s skupino posnel dva albuma in sicer živega z omenjenega londonskega koncerta z naslovom Just a Collection of Antiques and Curios in naslednjega From the Witchwood. Predvsem slednji na trenutke spominja na glasbo skupine Yes, v katero je po teh dveh albumih odšel Wakeman. Ta je takrat za glasbeni tisk izjavil, da je znotraj skupine prihajalo do trenj, predvsem zaradi tega, čigave Cousinsove ali Wakemanove skladbe bodo igrali, ki so na koncu pripeljale tako daleč, da nekaj mesecev pred njegovim odhodom skupina ni več niti vadila novih pesmi, kaj šele nastopala.
Wakemana je na klaviaturah zamenjal Blue Weaver, ki je prej igral pri blues in jazz skupini iz Walesa Amen Corner in rock skupini Fair Weather. Obdobje te skupine glasbeni kritiki in poslušalci (vsaj večina njih) ocenjuje kot klasično. Posnela je prototipski album Grave New World, ki je vse prej preigravane sloge zmešal na okusen in poslušljiv način. To seveda ne pomeni, da je za "prave" zbiralce njihov najboljši album, starinarji imajo veliko rajši zgodnejše albume, ko jim nad glavo še ni visel damoklejev meč komercialnega uspeha za vsako ceno. Kljub temu gre za zelo solidno ploščo. ki pa ji vendarle manjka pristne mladostniške naivnosti, ki je zaznamovala zgodnejši opus. Tudi ta zasedba ni zdržala dolgo. Po nekaj mesecih je, očitno nezadovoljen s smerjo, v katero se je gibala skupina, odšel eden od članov ustanoviteljev, namreč kitarist Tony Hooper, ki ga je zamenjal Dave Lambert, ki je prej igral v dveh zelo zanimivih angleških skupina Fire in King Earl Boogie Band.
Uspeh na lestvicah priljubljenosti
Lambertov prihod je zaznamoval komercialno sila uspešno koncertno leto 1972, ko pa je leto kasneje izšel album Bursting at the Seams, so se Strawbs prvič zavihteli tudi na zgornje položaje lestvic priljubljenosti. Mala plošča Lay Down se je v VB prebila na 12. mesto, naslednja Part of the Union pa se je povzpela tik pod vrh, torej na drugo mesto. Čeprav naj bi skladno domnevno napisala Ford in Hudson, pa je bilo praktično vsem jasno, da gre za predelavo skladbe Union Maid, za katero je novo besedilo napisal ikona ameriške protestniške glasbe Woody Guthrie in sicer na glasbeno podlago skladbe Red Wing, avtorja Kerrya Millsa iz leta 1907, ki pa se je zgledoval po skladbi "The Happy Farmer, Returning From Work, nemškega komponista Roberta Schumanna iz leta 1848. Tudi album Bursting at the Seams je bil sila uspešen in se je s svojim hard rock pristopom uvrstil na drugo mesto britanskih lestvic. Strawbs so takrat odšli na 52-dnevno turnejo, kjer so igrali pred razprodanimi dvoranami. Uspeh, ki se je poznal predvsem v denarnicah, je bil končno tu. Trše oblike rocka so zaznamovale tudi solo album sicer akustičarja in folkerja po duši, Dava Cousinsa, saj sta na njem kot gostujoča glasbenika zaigrala basist Roger Glover (Deep Purple) in bobnar Jon Hiseman iz ene najboljših in kriminalno spregledanih britanskih jazz rock skupin Colosseum.
Nova zasedba ne traja dolgo
Kjer je denar, vsi hočejo še več denarja in Ford in Hudson izkoristita napetosti, ki se v skupini pojavijo pri načrtovanju turneje po ZDA in odideta. Najprej ustanovita skupino Ford And Hudson nekaj kasneje pa še The Monks in še malo kasneje High Society, ki pa so, kljub izraziti pop usmeritvi, imele malo komercialnega uspeha. Cousins in Lambert tudi nista zaspala, obdala sta se z novimi glasbeniki in se v obdobju, ko je prostora, zanimanja ali česarkoliže v Britaniji in Evropi za resno progresivno rock glasbo začelo drastično upadati, delovanje skupine usmerila na ameriško in predvsem kanadsko tržišče. Še danes.ko v Strawbs igra že "milijonta" zasedba, na ameriški celini z lahkoto napolnijo koncertne dvorane.
Orgle izginile v dimu in ognju
Za konec še anekdota, ki se je iz najzgodnejši dni Strawbs spominja Rick Wakeman. Pripoveduje, da je takrat igral na velike Hammond orgle, ki niso bile prav lahke, zato so jim zaradi lažjega premikanja na dno privili štiri kolesca. Hammod orgle so ameriški izdelek in v Britaniji niso bile prav pogoste, na prodaj pa so bile pri redkih uvoznikih po precej zasoljenih cenah. Skratka, Wakeman je kmalu ugotovil, da mu kolesca omogočajo sila atraktivno vožnjo po odru, kar je bilo popolnoma novo za pianista, ki je praviloma prikovan na stol za svojim instrumentom. "naučil sem se igrati v stoje, in orgle sem gonil sem in tja po odru. Na nekem nastopu, sem prepozno opazil, da sem že preblizu roba odra in moj ljubi Hammond je v ognju, dimu in oblaku isker zgrmel z odra. Bruhnil sem v jok, najhuje od vsega pa je bilo, da je publika, odprta za vse neumnosti, kot je v 60-ih letih pač bila, mislila, da je vse skupaj del šova in je katastrofo kot prvovrstni pirotehnični dosežek pospremila z glasnim navdušenjem in afirmacijo. Mislil sem, da me bo konec, nastop pa je minil brez mene." Če si danes pogledamo arhivske posnetke opreme Ricka Wakemana na odru, ko je igral s skupino Yes, ko ga je obkrožalo več kot 20 različnih klaviatur, si lahko razlagamo, da si preprosti ni hotel privoščiti, da bi še kdaj ostal brez svojega instrumenta.
