Milko Lazar: »Ni šans za krizo. Morda za finančno, ustvarjalno ne.«

Skladatelj in glasbenik Milko Lazar bo 1. aprila v zasedbi Razal Oklim kvartet v klubu CD obudil svoje jazzovsko ustvarjanje.

Objavljeno
28. marec 2014 13.01
*jer* Milko Lazar
Tina Lešničar, kultura
Tina Lešničar, kultura
Klavir, čembalo, bas, tolkala, v odprtih kovčkih pa trobenta, saksofoni in ... boksarske rokavice. Na mizi zvezki s partiturami Ravela, Beethovna, Ligetija. Čudovito tihožitje, ki ga ponuja pogled v delovni studio Milka Lazarja. Njegovo pripovedovanje je enako strastno, ko govori o glasbi za otroško lutkovno predstavo, ki jo pravkar ustvarja z Ninom de Glerijo, ko demonstrira prijeme na violončelu, še enem v vrsti glasbil, ki jih igra, ali ko orisuje ozadje iz zvočnikov doneče grozeče uverture orkestralnega baleta, ki ga bosta z Edwardom Clugom postavila na oder v Stuttgartu 17. aprila.


Kaj v vašem življenju trenutno prevladuje koncertiranje ali skladanje?

Pri meni se konstantno vse prepleta in ne morem govoriti o tem kaj prevladuje. Trenutno je morda res večja teža na koncertih z Zlatkom Kaučičem, Svetlano Makarovič in mojim jazzovskim kvartetom, ampak istočasno v glavi snujem nove kompozicije. Kreativni proces se začne veliko prej, preden sedem za mizo in zapišem svoje ideje. Vse kar delam, delam 100-odstotno. A energija kar prehaja iz enega dela v drugo. Včasih med že kar absurdno različnimi projekti.

Po dolgem času vas bomo spet slišali v jazzovski zasedbi. Kako to, da obujate kvartet s katerim ste nazadnje nastopili na festivalu Jazz Cerkno leta 2006?

Po naključju sem našel posnetke s tistega festivala, kjer sem na zadnje igral v jazzovski zasedbi. Glasbo sem poslušal in ugotovil, da je še vedno sveža in zanimiva. Na nek način groba, brutalna, ker je nastajala v živo na tistem odru v Cerknem, kjer nikoli ne veš, kako se bo publika odzvala, po drugi strani pa je prefinjena, močno izpovedna. Po osmih letih, se mi je zdelo, kot bi bilo včeraj.

Anonimnež Razal Oklim. Na prvi pogled ime deluje kot potegavščina Štefbet Rifi. Vas je navdihnil prvi april - dan, ko boste nastopili v klubu CD?

To je šala, ki naključno sovpada s prvim aprilom. Ime kvarteta je seveda moje ime prebrano nazaj. Včasih je treba kaj postaviti na glavo, da se pokaže v pravi luči. Malo skrivnostno, malo humorno, malo zares. Avtoironija. Če kaj pogrešam v sodobni glasbi, ki jo slišim, je to mnogostranskost pogledov z distance, na samega sebe, na to kar počneš, kar počnejo drugi. Zdi se mi pomembno, da upoštevaš skrajno resno plat in skrajno humorno plat vsake situacije. To so elementi božanske glasbe.

Katera je za vas božanska glasba?

Morda se bo komu zdel ta primer banalen, ampak govorim resno - to je solo Davida Gilmoura v skladbi Another Brick in the Wall, ki je zame eden največjih solov v zgodovini posnete glasbe nasploh. Ta solo me potegne v smeh, začnem se božansko smejati. Potem me vrže v jok. V meni vzbudi vse emocije hkrati. Stanje popolne blaženosti in katarze. Čeprav nisem veren, je to zame stik z bogom. K temu bi morali stremeti.

In katero je za vas božansko glasbilo?

Za nobeno glasbilo ne bi dal roke v ogenj. A če bi moral izbrati, kaj je tisto, kar me res intrigira, bi izbral čembalo in sopran saksofon. V kvartetu Razal Oklim sem sopran saksofon zaupal Primožu Fleischmanu (na basu bo igral Matej Hotko, na bobnih pa Aleš Rendla, op. p.)

Kaj pa sopran Atija Sossa?

Joj, kako je on dober! Star sem bil 11 let, ko sem dobil ploščo Jože Privšek in Big Bend RTV Slovenija, posneto v  Križankah leta 1973. Na njej ima Ati Soss solo v skladbi Amarcord, ki jo je napisal Janez Gregorc. Kako me je to očaralo! Ati Soss! Nekoliko kasneje sem si kupil tudi ploščo Toneta Janše, tisto, ki je bila posneta na jazz festivalu. Skladba Judah z njegovim avstrijskim kvartetom, me je popolnoma prevzela. Potem me je sicer v kasnejši fazi nekoliko razočaral, ker se je posvetil smučanju. A to je bila svoboda svoje sorte, nisem mogel verjeti, da tako lahko zaigra Slovenec. Pisal sem mu pismo, če mi lahko pošlje fotografijo z avtogramom, hodil sem na njegove koncerte. Janša je bil zame v tisti fazi perfekten, prečiščen. Ta njegov sopran saksofon me je prepričal. Sossov in Janšev.

Je pretirano, če rečem, da je v jazzu Razala Oklima slišati vse elemente ustvarjanja glasbenika in komponista Milka Lazarja? Od pristopa k orkestriranju, do atmosferičnosti, improvizacije, resnosti in humornosti. Kot bi vas ta glasba najbolje povzemala ...

Morda res. Kot majhen deček sem začutil, da me vleče v več smeri. A nisem se hotel odločiti samo za eno. Lahko bi postal klasični pianist, uspešen saksofonist, bil sem prvak na državnih tekmovanjih, solist - predstavnik Jugoslavije na Haydnovem festivalu. To so izzivi, ki te lahko hitro privedejo na »pravo« pot, ki pa bi bila v mojem primeru napačna. Že ko sem kot desetletni fant vežbal Beethovnove sonate, sem intuitivno iskal, kje bi lahko še našel tako čustveno mnogostranost. V sodobni resni glasbi je nisem našel, pač pa sem jo našel v jazzu. Ne govorim o notah, govorim o duhu. Sprotna kompozicija v jazzu ustvarja napetost med glasbeniki, ki morajo biti izjemno osredotočeni in igrati na vse ali nič. Praktično gre za preživetje. Vzemi ali pusti. Potem vzameš, nimaš druge.

Po petnajstih letih službovanja v Big Bendu RTV Slo in nagradi Prešernovega sklada ste se odločili za svobodo. Kaj ta svoboda prinaša?

Zdaj sem to, kar sem si od nekdaj želel biti. Sam svoj direktor. Sem tip človeka, ki bolje funkcionira na svobodi. Ravno toliko sem izkusil službo, da vem, o čem govorim. Toliko raznolikega znanja imam, da lahko delam kar hočem, če le hočem. Zgodi pa se, da moram kakšne stvari, ki bi jih rad naredil, preprosto zavrniti, ker ni časa. Kot orkestracije za skupino Tabu recimo.

Najprej Siddharta, Dan D, zdaj Tabu. Ali tako poleg klasike in jazza izživite tudi svojo rockersko plat, ki vas spremlja od otroštva?

Prva glasba, ki sem jo slišal so bili evergreeni, starogradske in koktajl glasba tistega časa, kar so poslušali moji starši. Moja teta je bila znana Jugoslovanska pevka Višnja Korbar, ki je bila v 60. in 70. letih zvezda. Posnela je tudi prvo vokalno jazz ploščo v Jugoslaviji. Rasel sem s to melodiko, melanholijo in hkratnim veseljem do življenja. Potem mi je sestra odprla vrata v rockenrol. Imel sem 9 let, ko sem že poslušal Pink Floyde. To je zame še vedno bend številka 1. Šele potem je prišel jazz. Najprej me je fasciniral dixieland, zaradi svoje humornosti in razigranosti. Pa swing. Potem pa sem bil bolj na to (pokaže knjigo Milesa Davisa o njegovem električnem obdobju, ki leži na mizi op. p.), ne bom rekel fusion, raje ga imenujem progresivni jazz, ki se je združil z rockom oziroma se je sprijaznil s tem, da je rock glasba dejstvo. Kdor se s tem ni sprijaznil, še vedno swinga po restavracijah. Rock je v glasbo prinesel veliko novih rešitev, tudi iz socialnega, filozofskega vidika. Veliko besedne poetike se je razvilo skozi rock glasbo, ki se skozi jazz ne bi mogla. Rock gibanje je bilo udarno in največji med jazzisti so to sprejeli, Davis, Zawinul, McLaughlin, Shorter. Če me vprašate, je to ključen moment v glasbi prejšnjega stoletja.

Kakšen pečat je na vas pustilo 15 let službovanja v Big Bend RTV?

Privšek, tako kot Gregorc in Sepe so zelo vplivali name. Kljub temu, da se s Privškom nisem strinjal v nekaterih stvareh, sem ga zelo spoštoval. Ko sem kot mlad mulec prišel v Big Bend mi je pustil veliko svobode. Rekel mi je, »delaj kar hočeš«. Pri njemu sem začutil nagnenje k sodobnejšemu izrazu, a si sam tega ni mogel privoščiti, ker je bil vseeno uslužbenec. Z Big Bendom sem preživel dobre čase, grozljive in neznosne čase, a ne smemo pozabiti, da sem z njimi ustvaril Hunske hrbte ter veliko projektov z Bojanom Goriškom in Mirjam Kalin ter simfoničnim orkestrom ...

Že drugo leto prehajate iz projekta v projekt. Kako to da vas še ni ulovila ustvarjalna kriza?

Morda ravno zato, ker svoje ustvarjanje kompenziram z jazzom. Ni krize. Če pa se kriza vseeno pojavi, pa mi prav pride kakšen tak projekt, kot je glasba za lutkovno predstavo. To je odklop, take ventile človek potrebuje. Potem ni šans za krizo. Morda za finančno, za ustvarjalno pač ne.

Poleg igranja z Zlatkom Kaučičem spet obujate literarno-glasbeni duet s Svetlano Makarovič s Sago o Hallgerd. Skupaj pripravljata tudi glasbeno dramo Desetnica, Svetlana piše libreto. Nedvomno bo zgodba radikalna in aktualna ...

Bolj kot zgodba me navdihuje Svetlana. Njena nepredvidljivost. Zato ne vem, kaj vse bo vtkala z zgodbo o Desetnici, ki mora od doma. Morda tudi islandsko zgodbo o neustrašni Hallgerd. Na to nimam vpliva, povsem zaupam Svetlani in režiserju Roku Rapplu. Povedal sem le, da nočem narediti opere, ker to prinese preveč pravil in nerešljivih težav. V ta namen sem si izmislil besedo operatorij. Nekaj med opero, oratorijem in laboratorijem. Novi direktor opere je pokazal interes in premiero bo predstava doživela 14. maja 2015.

Interes za vašo glasbo je velik tudi v tujini. Aprila letos bo Stuttgartski baletni ansambel in Staatsorchester Stuttgart z solistom violončelistom po vaši kompoziciji izvedel No Man's Land, balet Edwarda Cluga. Vajin že 11 skupen projekt, ki velja za zanimivost, saj so orkestralni baleti precej redki ...

Gre za prvi slovenski orkestralni balet, ki bo izveden v tujini. Novi orkestralni baleti so danes tudi v tujini redkost. Paradoksalno je veliko več zanimanja za novo glasbo v baletnih sferah, kot pa koncertnih sferah. Z novo glasbo skoraj ne prideš več na koncertni oder. Posebej pri nas. Vsakih sedem, osem let dobiš naročilo in priložnost, da te izvedejo. Tako je večina moje glasbe izvedena na baletnih odrih v tujini.

V prejšnjih baletnih predstavah sta na odru stala že dva klavirja, dve harfi, tokrat bo na odru med plesalci čelist Francis Gouton.

Iz orkestra so prosili, naj bo suita napisana za njihovega solista čelista. Čelo - to je drug svet. Nikoli nisem igral godal. In ker sem mnenja, da moraš inštrument prijeti v roke, ne pa ga spoznavati preko knjig, sem kupil čelo in začel vežbati. Brez tega ne bi mogel napisati take glasbe. Godala so kot šah - s šahovnico, figurami, ki jih moraš previdno prestavljati. Imajo svoje trike.

O čem govori balet No Man's Land, v katerem pleše 25 moških plesalcev?

Zgodbe ni, tako kot v nobeni Clugovi predstavi. Prizori so samo slike, ki lahko asocirajo gledalce na zelo konkretne zgodbe. Rekel sem si, četudi gre za moški svet, gotovo ti moški iščejo žensko. Moji napotki čelistu so bili naj v določenem delu pri igranju pomisli na žensko. Vprašal me je, če lahko v glasbo vloži vse svoje frustracije in ko sem rekel, da jih mora, je igral, da se mu je lok začel cefrati.

Čeprav funkcionira tudi ločeno, vaša glasba z gibom dobi novo dimenzijo. Se pri skladanju opirate na gib?

Moja glasba je v osnovi plesna, nenehno v gibanju. Zelo stavim na fizični moment v glasbi. Večino glasbe delam stoje, stoje pišem, plešem, hodim, migam in si tako priklicujem glasbo. Zadnjič je v moj studio prišel Clug, da bi naredila ključne zapike v moji partituri. Oba sva plesala, nihala, mahala ... njega je bilo po vsej sobi polno. To je to!

Ali gib in glasba sploh potrebujeta besede, da se sporazumeta? Je lahko kaj izgubljeno v prevodu?

Pravzaprav ne potrebujeta besed. To je pra vzgib. Ki ga vidiš samo še pri otrocih. Ne bi rekel, da je izgubljeno, samo prehaja eno v drugo. Pri Clugu se nič ne izgubi, niti en sam ton. Clug sliši kot miš in reagira kot miš. To je pri njem zelo zanimivo. Ko sem prvič igral na odru v eni Clugovih predstav in so plesalci plesali blizu mene, je bil občutek identičen, kot bi igral z glasbeniki. To je ista energija, ki se manifestira z gibom ali pa s toni. Takrat sem bil prvič fasciniran nad tem, da gre za isti pra-jezik.

Ali ob taki hiper produkciji obstaja nevarnost, da bi se začeli ponavljati?

Mislim da ne. A mnogi moji glasbi očitajo repeticijo, kar je zanimiv fenomen. To je miselnost sodobnega časa. Ljudje nekaj slišijo enkrat in so že naveličani. Že potrebujejo nekaj novega. Ta miselnost vdira v vse pore našega življenja. Gledaš Pop tv in še preden se film dobro zaključi, se že začne nov film. Če v glasbi ponoviš nek fragment več kot dvakrat, ljudje postanejo živčni namesto, da bi v tem našli mir, si rekli, končno mi nihče ne vsiljuje nečesa novega vsako sekundo. Danes si ljudje več ne morejo privoščiti, da bi si neko misel ponovili večkrat in jo zares ponotranjili. Ne razumejo, da je lahko tudi znotraj mirujoče plasti mogočno miselno gibanje. Seveda repeticija prinese s seboj določene zagate. Kaj in kolikokrat nekaj ponoviti ... Nagnjeni smo k simetriji, ampak po svoje je simetrija dolgočasna.

Na mizi imate partiture Ravela, Beethovna in Ligetija. Vam pomagajo v takih trenutkih?

Človek včasih potrebuje namig. Podobno, kot literati prebirajo dela drugih, mi glasbeniki-skladatelji prebiramo tuje partiture. Občasno se zatečem ravno k Ravelu. Zanimivo je na primer, kako je rešil kakšno zagato z godali. Tudi Stravinsky je imel ideje, ki ti odprejo novo vesolje. Greš gledat v partituro, kako je razrešil problem in vidiš, da je našel genialno rešitev za kombinacijo viole in čela. Seveda ne gre za prepisovanje. Ko naletiš na podoben problem na drugem področju, ti lahko pomaga tak način razmišljanja. Seveda je pomembno, da umetnost ne nastaja v zaprtem laboratoriju, neodvisno od življenja. Lahko je struktura še tako genialna, a ne bo zaživela brez življenjskih situacij. Šele libido, življenjski naboj, ki ga nosi v sebi, jo naredi svežo in jo ponese skozi stoletja.