Tiskane izdaje
V Španskih borcih od četrtka poteka festival Neposlušno, ki ponuja skoncentrirano dogajanje na področju svobodno improvizirane glasbe. Zaključuje se danes.
Neposlušno ustvarja pogoje za prakticiranje improvizacije in za razvoj improvizacijskega potenciala. Nastopil je tudi Tao G. Vrhovec Sambolec (1972) z zvočno-vizualnim performansom Surface Studies.
Znan je po angažmaju na področju zvoka in prostorskih projektov, katerih tema je med drugim »občutljiva« arhitektura, ki se odziva na minljive vremenske pojave, kakršna sta veter ali dež. Je glasbenik in avtor zvočnih ter medijsko širše zastavljenih avdiovizualnih projektov, ki redno nastopa v galerijah doma in po svetu.
Gre za ustvarjalca, ki ga zanima preseganje klasične vloge arhitekture pri ločevanju notranjosti in zunanjosti, v okviru tega pa obravnavanje različne gostote in pritiska zraka, temperature in zračnih tokov, ki ljudem, tako kot, denimo, ambientalni zvok, posredujejo občutek prostora in soustvarjajo njegovo identiteto. Kot glasbenik in umetnik živi in dela med Amsterdamom, Bergnom in Ljubljano.
Delujete na meji glasbenega, prehajate v območje zvočnega. Mar ni zvok ključna sestavina glasbe?
Ja, zvok je bistvena sestavina glasbe, ampak mene zanima, kako lahko zvok deluje kot poetični medij zunaj okvirov glasbenega diskurza. Kaj nam lahko pove zvok ali kako lahko artikulira prostorskost ali naslavlja socialno situacijo.
Glasbenega diskurza v obliki notnega zapisa?
Ne samo to, zvok je le del glasbe, ki se vzpostavlja kot zelo natančen ritual, če govorimo o izvedbi glasbe v živo. Na koncertu so izvajalci, poslušalci, dogaja se v koncertni dvorani, kjer so prostorski in socialni odnosi med izvajalci, zvokom in publiko določeni in bistveno vplivajo na to, kako poslušamo zvok in s kakšno pozornostjo. Na koncertu vemo, od kod zvok prihaja, kam gre in komu je namenjen.
Zanima me, kakšne možnosti zvoka obstajajo zunaj tega. Naredil sem več projektov, pri katerih gre za zvočne intervencije v javni prostor. Uporabljam zvok, ki je skonstruiran podobno kot glasba, ampak ga umestim v neko drugo situacijo. Pri projektu Reality Soundtrack sem uporabil medij radia, brezžične amplifikacije. Določil sem pot, po kateri dvajset posameznikov v skupini nosi radijske aparate, ki predvajajo skomponirani elektronski zvok.
Tako v vsakdanje okolje vnašajo zvočno podlago, ki je nepričakovana in ki vpliva na to, kako ljudje na cesti doživljajo to vsakdanjo situacijo. Skupina ustvari zvočni oblak, ki se počasi giblje skozi mesto in pridobi podobno funkcijo kot jo ima v filmu zvočna podlaga, ki ustvarja emotivni, atmosferski naboj, s to razliko, da ta poseg neposredno in nepričakovano naslavlja vsakodnevno dogajanje in situacijo v javnem prostoru in vpliva na to, kako jo ljudje doživljajo.
Kako pa ste se vsakdana lotili v projektu Surface Studies, ki ste ga predstavili v Španskih borcih?
Projekt je del serije, ki jo že nekaj let razvijam. Začel se je s performativnim zvočnim dogodkom Outline, pri katerem me je zanimala osnovna zmožnost zvoka, da lahko na specifičen način odrazi akcijo dotikanja in fizične bližine. Če se človek nečesa dotakne, pomeni, da je zelo blizu in čuti to bližino, dotik, ki se lahko zelo dobro prenese skozi medij zvoka.
Po drugi strani pa se bližina dotikanja odslikava v bližino slišanja. Za razliko od vizualne podobe, zvok vedno pride do nas, brez distance, ampak zveni v tvojih ušesih. Zvok zato doživimo vedno zelo blizu, smo vanj potopljeni. V tej seriji raziskujem uresničevanje tega skozi akcije, pri katerih uporabljam snemalno napravo, mikrofon, s katerim grem preblizu. Z mikrofonom se dotikam materialnih površin in ljudi v prostoru.
Sliši se šumenje.
Ja, ampak zelo specifično šumenje, skozi katerega se odraža bližina mikrofona, dotika, ki je v bistvu zelo evokativen. Serija je zastavljena v dveh delih - dotikanje in poslušanje dotikanja. Najprej začnem akcijo z mikrofonom in ničesar ne predvajam, šele ko to posnamem, po tistem, ko smo bili vsi skupaj priče tega dogodka, pa nastali zvok predvajam.
Pride do odmika med dogodkom in zvočno manifestacijo, ko ni več jasno, kaj je pravzaprav dogodek. Ali akcija v tišini ali zvočno predvajanje ali oboje. Veliko vlogo igra tudi spomin. Specifičnost dogodka manifestira vso to prostorsko socialno situacijo in gibanje.
Plešete?
Ne, ampak hodim. Ne igram, sem pa v odnosu s prostorom v določenem momentu. Moje gibanje in dotikanje ustvarjajo zvočni rezultat. Pri projektu Surface Studies v Španskih borcih sem princip razširil še na vizualno manifestacijo, kjer imam snemalno napravo, ki poleg zvoke snema tudi (video) podobo. Ko greš preblizu s kamero, se odpre nekaj, kar je zunaj fokusa, kar je zamegljeno, onkraj vidno razpoznavnega, a ne zato, ker je predaleč, ampak ker je preblizu. Prav to me zanima, ker je moment bližine običajno zelo težko predstaviti, saj se upira reprezentaciji. Medčloveško bližino sicer vsakodnevno doživljamo in jo udejanjamo, predstaviti jo je pa težko.
Vendar se boste te predstavitve bližine lotili bolj v tehničnem kot intimnem smislu. Kako boste »ujeli« samo čustvovanje, intimo medosebnega?
To bo stvar vsakega posameznika. Bližina pa se bo odražala na več nivojih – fizično med izvajalcem, materialnostjo prostora in telesno prisotnostjo občinstva, časovno med akcijo dotikanja in zvočno ter vizualno manifestacijo te akcije. Snemalna naprava, ki jo držim v roki in ki služi kot medij celotnega dogodka pa prevzame funkcijo membrane, ki vibrira med izvajalcem, prostorom in publiko. Ta membrana obenem omogoča in ustvari razmere, v katerih lahko to akcijo izvedem fizično in kot socialno sprejemljivo.
Vaši projekti so izrazito interdisciplinarni. Kaj vse vključujejo?
Različno, odvisno od koncepta, ideje. Vedno pa gre za odnos efemernih, nevidnih pojavov do prostora, časovnosti. Ali se ukvarjam z vremenom, njegovo časovnostjo v odnosu do zgrajene arhitekture, ali pa z vprašanjem infrastrukture doživljanja umetniškega dela. Lani sem izvedel projekt Untitled Time, v okviru katerega sem obiskovalca povabil, da sam sebi pošlje kartico. Sporočil sem mu, da bo kartico prejel enkrat v prihodnosti, a nisem povedal, kdaj.
Ali sploh kdaj?
Ja, a ni bilo rečeno, kdaj. Zanimalo me je, kako se soočimo s trenutkom, časom, predstavami o tem, kaj naj napišem zdaj in kaj si bom mislil, ko bom to dobil, kako bom to takrat prebral, kaj si bom zapomnil, ko bom razglednico dobil. Zaznamovati trenutek v toku časa.
Pričakuješ, potem pozabiš, se morda še kdaj spomniš in spet pozabiš … Ustvariti sem želel infrastrukturo za komunikacijo s samim sabo in za razmislek o tem kdaj, kje in kako se to umetniško delo manifestira? Projekt se je tako iz galerijskega prostorov razpršil v privatne, intimne prostore domov in prevzel različne oblike, pomene.
Kje dobivate motive za svojo ustvarjalnost? Vas je inspirirala tudi umetnost vaše mame Dube Sambolec?
Moja izobrazba je glasbena, sem diplomiran klarinetist in skladatelj, klarinet sem končal na Norveškem, kompozicijo na Nizozemskem, potem pa sem magistriral iz programa ArtScience (umetnost/znanost). Moje ozadje je torej klasična glasba, sodobna kompozicija in večmedijska raziskovanja. V polje zvočnih postavitev sem se premaknil, ker sem se začel spraševati, na kakšen način glasbeni ritual živi v prostoru. Tako sem svoje delovanje razširil, prišel sem do organiziranja prostora in časa ter se premaknil tudi na ulico in začel razmišljati konceptualno.
Ali pri tehnično zapletenejših instalacijah potrebujete strokovno pomoč mojstrov?
Najprej sem bil sam, zdaj vedno sodelujem s strokovnjaki s področij programiranja in inženiringa. Imam pa dovolj znanja, da se lahko z njimi pogovarjam. Skupaj raziskujemo tudi nove materiale.
Zelo vas zanima ideja prostora. Kakšen je vaš delovni prostor?
Včasih je to studio, drugič soba, delavnica, cesta. Naseljujem prostore. Trenutno imam na akademiji studio, atelje, ampak to ni vedno moj delovni prostor. Včasih delam tudi na letalu, vlaku …
Ali je slovenski prostor že bolj dojemljiv, razumevajoč za »glasbena tveganja«, kakor se promovira festival Neposlušnost?
Ja, to področje je v zadnjih petih, šestih letih zacvetelo. K temu so pripomogli posamezniki in društva, denimo koncertni cikel Defonija, glasbena delavnica Raziskava – Refleksija v organizaciji Zavoda Sploh, kjer se je nabralo veliko mladih in zanimivih glasbenikov.
Ali ste se kdaj že ukvarjali s tišino?
Tišino med drugim razumem kot neintencionalnost – neintencionalno proizvodnjo zvoka. Zvok je posledica akcije, ki odraža mojo naselitev in obnašanje v prostoru, in je v tem smislu neintencionalen. Tako me lahko nagovarja Cage s svojo tišino.
