»Nočem, da se glasba spremeni v muzealijo«

V ZDA poje v zborih okoli štirideset milijonov ljudi, vendar se na vrhu svetovne lestvice zborovskih zasedb le redko najde­ kakšna ameriška. Med redkimi izjemami sta zbora Volti in Piedmont Choir iz San Francisca,­ ki ju vodi Robert Geary. Pretekli teden je bil v Mariboru gost festivala Attacca.

»Vzrok za takšno stanje je preprost – zaradi zelo nizkih subvencij in dotacij se le redki profesionalno ukvarjajo z zborovsko glasbo,« pravi Robert Geary. Še zlasti s tako imenovano resno sodobno glasbo, ki je njemu prioriteta. Do zdaj sta njegova zbora krstno izvedla okoli dvesto partitur sodobnih skladateljev. Priznava, da je to glasbeni segment, ki privlači majhen krog ljudi, vendar se mu zdi nujno, da umetnost odraža aktualni trenutek, sicer se kultura spremeni v muzealijo.

To je tudi odraz šestdesetih let, v katerih je odraščal in v katerih je bil pomemben eksperiment in predvsem živeti tukaj in zdaj. Časi so se seveda spremenili, tudi San Francisco, ki je v primerjavi z drugimi mesti v ZDA in južno Kalifornijo, kjer nekomercialne kulturne zvrsti skoraj nimajo domicila, zadržal sloves mesta, odprtega za novosti in predvsem »alternativo«. Za zdaj, trendi v zadnjih letih spreminjajo tudi nekdaj najbolj liberalno ameriško mesto, s silno ekspanzijo informacijske tehnologije s centrom v bližnji Siliciljevi dolini je San Francisco predvsem tarča poslovnežev in hipsterjev.

Plešoči šaman

Cene nepremičnin so se povzpele v nebo in sam temu kljubuje na svojstven način. Že desetletja živi na barki, imenovani Plešoči šaman. Tako jo je poimenoval po lesenem kipcu, ki ga je dobil v dar, ko je z zborom gostoval v Sibiriji, in ker je tudi sebe – vsaj v mlajših letih – videl kot nekakšnega plešočega šamana, ki išče primarni stik s svetom in vesoljem. Življenje na barki že dolgo ni več boemsko, mesečno ga privez stane poldrugega tisočaka, vendar je to še znosno, poleg tega je navezan na morje, pa naj bo to ob pomolu ali na Tihem oceanu, kamor se še vedno ­občasno ­odpravi.

Kakorkoli že, Geary vztraja na ladji in v sodobni zborovski glasbi.­ »Operne hiše in simfonični orkestri nimajo težav s sponzorji, to je v Ameriki prestižen marketinški izbor za multinacionalke in premožne posameznike, zbori pa so bolj ali manj prepuščeni samim sebi,« je dejal. Seveda vedno obstaja možnost komercializacije, številni zbori hitro zapadejo v to skušnjavo, vendar je zanj veliko pomembnejše izvesti skladbo mladega skladatelja kot nastopiti pred desettisočglavim avditorijem.

Glede na tehnični perfekcionizem obeh zborov, še zlasti zbora Volti, ki ga sestavljajo zgolj profesio­nalni pevci, lahko po Gearyjevih besedah skladatelji res sestavijo partituro po svojih zamislih, saj ni ovir za vrhunsko interpretacijo,­ naj bo skladba še tako kompleksna. Sicer bi težko govorili o kakšni novi homogeni ameriški skladateljski šoli, scena je še vedno dokaj razpršena, vendar se že kažejo obrisi pomembne nove generacije, ki je dopolnila minimalistično glasbo z nekaterimi novimi prvinami, kar je v obstoječih razmerah pozitiven premik.

Evropska izkušnja

Tukaj so še gostovanja na drugih celinah, vključno z Evropo. Skupni nastopi z zborom Carmina Slovenica in dirigentko Karmino Šilec so že tradicionalni. Na mednarodnem festivalu Attacca, ki so se ga do zdaj med drugimi udeležili zbori iz Malezije, Avstralije, Bolgarije, Francije in Južne Afrike, so že sodelovali, evropska izkušnja pa je vedno posebna, kot je tukaj poseben odnos do zborovske glasbe. Delo Karmine Šilec to najbolje potrjuje. »Ne poznam nobenega zborovskega dirigenta, ki bi naredil takšne premike na zborovski sceni. Verjetno zdaj marsikdo uporablja podobne principe, vendar je to predvsem kopiranje, medtem ko je zbor ­Carmina Slovenica vedno korak spredaj. Številni imajo danes občutek, da je nekaj treba narediti, pa naj bo to koreografija, luč, drugačen izbor skladb ali literarni vložki, vendar imajo le redki občutek, zakaj in kako to narediti­ učinkovito in premišljeno,« je ­poudaril.

Sam se še vedno raje zanaša zgolj na glasbo. Naj je še tako fasciniran nad dosežki mariborskega zbora,­ ki je nazadnje doživel triumf v New Yorku s Toksičnimi psalmi, se počuti suverenega zgolj pri glasbeni interpretaciji. Kot rečeno, sodobni. »Nedavno sem dirigiral na koncertu, na katerem je sto petdeset pevcev imelo na repertoarju zgolj Mozarta. In sem užival. A če bi bil prisiljen zgolj poustvarjati bodisi renesančno, baročno, klasično, etno, gospel ali jazz glasbo, bi se počutil kot del šovbiznisa.«

Na njegovi zadnji plošči z zasedbo Volti Hiša zvokov lahko, denimo, prisluhnete skladbi Lopatanje snega z Budo skladateljice Ju Hui Chang ali pa 12-minutni skladbi Daglarym Donalda Crocketta, enega ikoničnih ameriških skladateljev, ki pravi, da piše glasbo zgolj za izvajalce, ki ga inspirirajo. Robert Geary je eden izmed njih.