Tiskane izdaje
Iz hiše njegove družine v Jurovskem dolu pri Lenartu je namreč med njegovim odraščanjem odmevala izključno narodno-zabavna glasba. Zato je bil prvi inštrument, ki ga je prijel v roko, harmonika. Šele po končani nižji glasbeni šoli se je posvetil učenju klasike na klavirju in ravno v tem času naletel na plošče s fusion jazzom in jih začel po posluhu preigravati na svojem novem inštrumentu.
Pravzaprav se je z jazzovsko tradicijo prvič zares srečal pred dobrimi petimi leti, priznava Črnčec. »Najbrž so moji možgani potrebovali dalj časa, da so iz uglajene, sistematizirane klasike, preskočili na »umazani«, konfuzni jazz. In čeprav se čudno sliši, mi je poslušanje narodno zabavne glasbe zelo pomagalo pri razumevanju jazza. Nekateri Avsenikovi komadi so zares harmonsko bogati, čeprav gre za preproste strukture.«
Marko Črnčec govori tako hitro, kot njegovi prsti drsijo po klaviaturi. Že pri zgodnjih dvajsetih letih je uspel ustvariti prepoznaven slog igranja, ki nekoliko spominja na kubanskega pianističnega virtuoza Gonzala Rubalcabo. »Ko sem ga prvič slišal, sem tri leta poslušal samo njega. Kakšen zvok! Kakšna artikulacija!,« navdušeno pripoveduje Črnčec, ki si je svoje glasbeno znanje širil predvsem s poslušanjem jazzovskih mojstrov, kot so Oscar Peterson, Herbie Hancock in Thelonious Monk.
Po končanem graškem konzervatoriju je izdal album Signature, na katerem se je podpisal pod tri avtorske skladbe. V duetu s trobentačem Igorjem Matkovićem pa posnel ploščo Motion in Two Dimensions s priredbami jazzovskih standardov. Nekaj let kasneje se je s svežimi kompozicijami odpravil v New York, da bi z mednarodno zasedbo posnel svojo drugo ploščo. A tistih skladb na albumu Moral Interchange skoraj ni slišati. »Na letališču v Newarku sem izgubil lap top z vso glasbo, zato sem v New Yorku po spominu vse spisal še enkrat in seveda je bilo tokrat vse drugače - boljše.«
V jazzovski meki se je takoj podal na lov za basistom in že prvo noč v nekem klubu naletel na tistega, ki ga je iskal - Armanda Golo, ki je igral tudi z Rubalcabo. Mesto saksofonista je bilo oddano slovenskemu Newyorčanu Lenartu Krečiču. Kolegi so mu priporočili še bobnarja Marcusa Gilmora, ki je že pri petnajstih letih igral s Clarkom Terryjem in trobentača Jonathana Powella, ki je dobro poznan v latino jazzu.
»Nisem se zanašal samo na znana imena, natančno sem vedel kakšen zvok hočem,« pravi Marko, ki je organizacijsko in finančno breme v celoti prevzel nase. Čeprav z izbranimi glasbeniki ni bilo časa za vajo in je bobnarju svoje kompozicije prvič pokazal večer pred snemanjem ob pivu, je šlo naslednji dan na snemanju vse s prve. »Nisem mogel verjeti, kako so bili vsi resni, ni bilo preigravanja, heca, šlo je na nož. To je popolnoma drugačen pristop kot pri nas.«
Čez nekaj mesecev je od svojega trobentača dobil povabilo, da se pridruži njegovemu latino bandu La Excelencia na turneji po Evropi. Lani pa ga je presenetil Powellov klic, »si 10. novembra slučajno v New Yorku? Igramo v Blue Notu.« »Sem,« je bil Markov odgovor brez oklevanja.
Izkušnja igrati v svetovno znanem jazz klubu v istem večeru kot Dave Bruebeck in trio Billa Charlapa, je bila bogatejša od plačila. Pa saj se tudi doma ne da preživeti samo z jazzom. Zato se Marko Črnčec prav tako rad poda v soul in r'n'b vode, ko nastopa s popularnimi izvajalci, kot so Maja Keuc, Katja Koren, Carmina Slovenica in Perpetuum Jazzile, katerim se je pridružil tudi na nedavni ameriški turneji.
