Tiskane izdaje
Potem ko je s svojim triom (in občasnimi gosti) posnel štiri studijske albume, dve plošči, posvečeni Joni Mitchell in Randyju Newmanu, ter na številnih albumih sodeloval s pevko in ženo Mio Žnidarič, se je pianist Steve Klink s svojim triom zopet posvetil lastni glasbi. Junija bo pri nas izšla plošča The Ocean.
Glasbeni ocean Američana v Sloveniji je razgiban. Vesel, navihan, humoren, pa tudi miren, nežen in otožen. Naslov ne namiguje le na Tihi ocean, ob katerem je Steve kot otrok gradil peščene gradove, ali pa na Atlantskega, prek katerega so nekoč iz Evrope v boljše življenje pluli njegovi predniki in katerega je sam preletel že neštetokrat. Prej gre za ocean, kamor se je izlila vsa žanrska pestrost, ki jo je izkusil na svoji glasbeni poti. Od folka, ki ga je prvič slišal v Iowi, kjer je odraščal, do bluesa, skozi katerega se je kot mlad glasbenik, ko mu je bilo najtežje, najlažje izražal. Od mojstrov tradicionalnega jazza petdesetih in šestdesetih let, ki so mu dali nespregledljiv pečat, do rocka – ko je s svojo zasedbo prepotoval ameriški srednji vzhod in takrat še z električnim basom preigraval Jimija Hendrixa, Cream, Santano in svoje najljubše Led Zeppelin.
Prav hipnotični kitarski rifi v njihovi pesmi The Ocean mu niso dali miru. »Ko sem se konec devetdesetih preselil v Evropo in ustanovil svoj prvi trio, so se v moje skladbe prikradli vsi ti folk in blues vtisi, najbolj vidni na ploščah, posvečenih Randyju Newmanu in Joni Mitchell. Le vprašanje časa je bilo, kdaj se bo na repertoarju pojavilo kaj iz mojega hardrockovskega obdobja.« Ko se je to zgodilo, je bilo takoj jasno, da bo album nosil naslov The Ocean. Največji izziv je Klinku predstavljala prav priredba rockovske himne za akustični trio, pri čemer se je ukvarjal s tem, kako sleči komad do njegovega bistva.
Na albumu poleg Zeppelinov najdemo tudi druge predelane »standarde«. Jimija Hendrixa (Castle Made of Sand), Cola Porterja (Just One of Those Things), ameriško tradicionalno pesem Further Along in izviren poklon skladateljskemu mislecu Johnu Cageu (letos praznujemo njegovo stoto obletnico rojstva) v skladbi Kinds of Waves. Gre za devetminutno kompozicijo, ki jo sestavlja 61 segmentov, dolgih od 4 do 16 sekund. Ko skladbo poslušamo, premorov med delčki ni slišati in skladba zveni kot celota. Ko pa na predvajalniku vključimo naključno predvajanje pesmi, »shuffle«, se vseh 79 skladb na cedeju vsakič znova zavrti v edinstvenem vrstnem redu. S tem se je Steve Klink posvetil Cageevemu konceptu aleatorične glasbe, ki vključuje naključne elemente, in v tujini že požel številne odlične kritike.
Zaradi vseh glasbenih vplivov Steve Klink raje, kot da bi se opredelil za jazzista, o svoji glasbi govori v pridevnikih »bluesy, swingy, gospelly, soulful, jazzy-folk«. »Če bova uporabljala besedo jazz, ko bova govorila o moji glasbi, se osredotočiva na konkretno obdobje jazzovske tradicije – petdeseta in šestdeseta leta in na glasbenike, ki so se me s svojimi zgodbami najbolj dotaknili,« je povedal in dodal, da se v Ameriki okoli te soul, folk strani jazza poraja celo gibanje, poimenovano folk bop.
Zdi se, kot bi Steve Klink zgodbe svojih vzornikov pripovedoval naprej. Brez besed, samo z glasbo. Lahkotno in melodično. »Klavir poje pod njegovimi prsti«, večkrat preberemo v kritikah. Res. »Počutim se kot kantavtor, ki izvaja pesmi brez besed,« je povedal Klink, ki se je v karieri ukvarjal tudi s petjem in spremljal pevce s klavirjem.
Zato njegove instrumentalne skladbe zvenijo nekako domače. Kot da bo melodijo klavirja vsak čas nadomestilo značilno fraziranje Mie Žnidarič. Njuno dolgoletno glasbeno sodelovanje je zaznamovalo oba. Skupaj sta priredila tudi številne pesmi slovenskih pesnikov in pesnic, ki jih je Steve nato uglasbil. Tako je pesem Iskre Svetlane Makarovič odmevala v zvokih jazza, besedila Ferija Lainščka pa so ga ob prekmurskih ravnicah spomnila na širjave rodne Iowe in so zato zazvenela bolj v folk izvedbi.
Novi projekt so mu poleg basista Volkerja Heinzeja in bobnarja Marcusa Riecka pomagali uresničiti tudi Slo Horns; David Jarh na trobenti, Tadej Tomšič na saksofonu in Rok Štirn na pozavni. Na današnjem koncertu ob 20. uri na Ljubljanskem gradu v Stanovski dvorani jih bodo nadomestili basist Robert Jukič, bobnar Aleš Rendla in saksofonist Adam Klemm.
Na vprašanje kakšne možnosti mu ponuja zasedba tria, za katero nekateri mislijo, da je že dodobra izčrpana konstalacija, Steve Klink odgovarja: »Za način, kako se skozi glasbo izražam, je klasični akustični trio, s klavirjem, kontrabasom in bobni, najbolj primerna zasedba. Lahko bi svoje pesmi odigral tudi sam, toda ob basu in bobnih se odpirajo vedno nove in nove avenije izražanja. Moja skupina lahko postane mali rock band, mali funk ali soul band, blues ali swing band. Ker je glasba, ki jo igramo, nekako lahkotnejša, nekateri glasbeniki mislijo, da jo je najlažje igrati, toda temu ni tako. Nekatera znana imena so to poskušala, a jim je spodletelo. Še posebej je ta glasba težavna za bobnarje, saj »groovati naglas« je lažje, »groovati nežno« pa zelo težko. Zato sem posebej vesel, da sem v Sloveniji spoznal bobnarja Aleša Rendlo, ki ima dober občutek za orkestracijo pri svojem inštrumentu, kar sicer ni ravno odlika bobnarjev. Zelo sem zahteven tudi do svojih basistov, ker sem tudi sam nekdaj igral bas. Basistu natančno začrtam linije, predvsem pa hočem, da najprej razmišlja kot folk glasbenik in šele nato kot jazzist. To pa ni tako samoumevno, kot se zdi. Današnji moderni basisti radi veliko igrajo. Jaz pa potrebujem ravno nasprotno. Robert Jukič ima zares dober smisel za to, zaradi svoje dvojne identitete v jazzu in foku. Kakšen dober basist!«
Tistim, ki menijo, da je trio že dodobra eksploatirana zasedba, pa Klink odgovarja: »Če igraš 'samo' moderni jazz, z modernimi harmonijami in ritmi, kjer se včasih toliko dogaja, da slišiš samo še nekakšen zvočni zid, potem se ti najbrž res zdi, da je klavirski trio dosegel svoje omejitve. Če pa je tvoj trio miniaturna komorna zasedba, ki poskuša blues, stari jazz, folk, soul in funk, (folk bop) zreducirati do samega bistva, zvočnega fundamenta, potem so možnosti ... popolnoma neraziskane! Šele na začetku smo.«
