Ocena: Hommage à Liszt: pianista Zoltan Peter, Nina Prešiček

Viteška dvorana, 1. in 2. 8. 2011 Pianistični recitali so na Festivalu Ljubljana tradicionalni, vendar so doslej umetniško in programsko največkrat delovali le kot del terminskega zapolnjevanja, ki žal sicer ostaja festivalov prevladujoči »modus«. V tem pogledu je letošnje trivečerno zaporedje Hommage à Liszt (oziroma á, kot se ponovno piše) neki preskok, predvsem z opazno premišljenim izborom nastopajočih, naravnanim vsaj v dveh primerih v predstavitev še manj znanih moči iz domačega prostora.

Sama motiviranost preskoka je banalnejša: Lizstova obletnica, pri čemer se na prvi pogled zdi, da se je festivalov mini cikel pravzaprav razgrnil kot dopolnitev mednarodnega festivalskega projekta MusMA, ki si prizadeva za uveljavljanje mlajših skladateljev oziroma interpretov in se je letos v tematizaciji skladateljskih naročil pač fiksiral na Liszta, v katerem naj bi nadebudni ustvarjalci našli navdih. Ja, tudi v evropskih in svetovnih omrežjih se vsebinsko snuje na prvo žogo. Koncert v MusMinem okviru, na katerem je Nina Prešiček igrala novonastale skladbe pa Takemitsuja, Crumba in Cagea, je bil obdan z recitaloma Zoltana Petra in Ivana Skrta.

Udeležili smo se prvega, ne tako hudo lisztomanskega, Skrtu pa se bomo posvetili, ko bo igral kaj normalnega (priložnost se nakazuje že v jesenskem programu Cankarjevega doma) – na festivalov večer je namreč nagrmadil skoraj izključno najstrahotnejšo Lisztovo ropotijo, večinoma parafrazistično. Petrove Etude po Paganiniju, skladbi iz Let romanja in izbrana Madžarska rapsodija pa so se zdele, v sicer papirnati kombinaciji z Beethovnom, še kolikor toliko primerne za spoznavanje pianista, ki od leta 2007 uči na AG, z recitalom pa morda ni ravno navdušil, a tudi ne razočaral.

Če zapišemo, da je z njim Lizst zvenel v vsem svojem nabrekanju trdno (pa ne trdo) in zvočno pregledno, že nakažemo pianistovo mesto nad slovenskim tehničnim in estetskim povprečjem. Seveda ostaja vprašanje, kaj je (iz)povedal umetnik, ki Patetični sonati ni izostril ne temačnih ne svetlih in ne dramatičnih ne pojočih prvin (omenimo samo flegmatiko Adagia cantabile) in ki Liszta ni spravil v fantazijsko igro barvitega artikuliranja (Etude), pa tudi ne na opojne zvočne in hitrostne gradacijske stopnje. Kakorkoli že, recital je bil celovečerno zbran, povezan, izrecno nenastopaški, tu in tam se je celo dvignil nad sicer ne zoprni akademizem, in to – morda niti ne presenetljivo – ravno s kakim delčkom Liszta: v rapsodijinem lassan razpenjanju se je oglasil človek panonske ravnice.

Težko si predstavljam Lizsta kot spodbudo sodobnemu komponiranju. Ampak saj niti ni bil bistven za kompozicijski izkupiček večera s sicer zmeraj zagnano Prešičkovo. Problem je v izbranih skladateljih samih, oziroma v skladbah. Slišali smo malovredne (med trivialnim akcionizmom in koktajlskim »fantaziranjem« so se gibali Fortejeva, Iluminada Pérez Frutos in Fazli Orhun Orhon) in eno vrednejšo, ki jo je v obujanju tokatne tradicije zasnoval João Godinho. Dopolnjevanje tega nabirka z ustvarjalnostjo oziroma samorefleksijo »klasičnega« izbora v drugi polovici res ni moglo ničesar rešiti. Nasprotno, razcepljenost dogodka se je občutila še mučneje.