Ocenjujemo: Otvoritev Ljubljana festivala

Za odprtje festivala, katerega zasnova je kratkočasenje po načelu »za vsakogar nekaj«, je Kongresni trg odlično prizorišče. Po lanskem poskusu, da bi nanj umestili »vrhunsko umetnost«, je bilo letošnje odprtje 63. Ljubljana Festivala programski premik v pravo smer: spektakel, zvezde, pop (katerekoli glasbene zvrsti) in (če že ne gre drugače) kič. Multimedijska prireditev, na kateri sta ob projekcijah odlomkov iz različnih filmov s Trilogijo borilnih veščin (filmsko glasbo) kitajskega­ skladatelja in dirigenta Tan Duna nastopila združena orkestra Slovenske filharmonije in Teatra Verdi iz Trsta z violinistko Lano Trotovšek, violončelistko Zhu Lin in pianistom Yingdi Sunom, ustreza vsemu naštetemu.

Dogodka, seveda, ni mogoče ocenjevati po merilih, ki sicer veljajo za simfonični koncert, že zaradi ozvočenja, s katerim se izgubijo naravna akustična razmerja in zvokovne barve, zaradi jeka, ki je bil na prizorišču prisoten ves čas, in tudi drugih šumov, ki se jim ni bilo mogoče izogniti, je pa mogoče reči kaj o glasbi.

Glasba Tan Duna v koncertni dvorani sama po večini ne preživi. Skladatelj jo zato dopolnjuje z različnimi neglasbenimi vsebinami. V filmski glasbi je našel svojo ustvarjalno in tržno nišo in tu je pogosto dober. To je posebna zvrst, ki se občasno lahko dotika tudi umetnostne glasbe, sicer pa sledi drugim zakonitostim. Nekdo je rekel, da dobra filmska glasba intenzivira doživljanje dogajanja na platnu, a je hkrati ne opaziš. Nekaj podobnega bi veljalo za slišano. Dogodek je bil bolj kot ne glasbena spremljava filmskih odlomkov, pa naj si skladatelj še tako prizadeva za nasprotno. Tan Dun v kariernem pogledu dobro izrablja trenutno uveljavljanje kitajske kulture v svetu. Svojo glasbo za filme na teme iz kitajske zgodovine­ reciklira v okviru svojevrstnega cirkusa, pri čemer ob filmskih prizorih z vrhunsko fotografijo brez predsodkov uporablja glasbeno govorico vseh mogočih slogov in budno pazi, da ne bi preveč »žalil« ušes. Če pa že zaide v malce bolj »radikalne« vode, potrošnike hitro potolaži z domačnim hollywoodskim zvokom kake višjeproračunske nadaljevanke ali stopnjuje razpoloženje z grozovitim­ kičem (sklep koncerta Banket za klavir in orkester). Med filmske projekcije je skrbno vpleteno poziranje skladatelja in nastopajočih, ki utrjuje potrošnika v veri v tehtnost izvajane glasbe in globino doživljanja izvajalcev ter s tem v prepričanju, da je bila vstopnica dober nakup. Za orkestra bi bilo sicer bolje, če bi nastopila z vnaprej posneto glasbo, medtem ko je bila fizična prisotnost glasbenikov na odru nujna, saj je število nastopajočih­ ena ključnih privlačnosti ­tovrstnih dogodkov.

Prireditev je, žal, za nekaj časa prekinila ploha. Morda se je prav zato zdel dogodek malce predolg. Vsekakor je bilo odveč sklepno Trojno vstajenje, ob katerem malce kritičen poslušalec lahko pomisli, da nam v tem okrutnem svetu le še ni tako grozno, če so »ljubezen, mir, upanje…« in drugi ideali takšni, kot jih je uglasbil Tan Dun. K temu spoznanju je prispeval tudi lep ognjemet, ki je sklenil večer.