Opojnost murskih balad in romanc

V okviru projekta Murske balade in romance, ki poteka v okviru EPK Maribor 2012, partnersko mesto Murska Sobota, je nastalo 14 novih skladb, ki tematsko in vsebinsko zajemajo iz sveta ob Muri. Izvajajo jih člani instrumentalne zasedbe Murska banda ter pevci iz Prekmurja in Prlekije, besedila pa so napisana v prekmurskem in prleškem narečju.

Za nedavno živo predstavitev projekta Murske balade in romance v dvorani Park v Murski Soboti je že teden dni prej zmanjkalo vstopnic, kar zgovorno priča o privlačnosti projekta. Pesmi so izšle na albumu Murske balade in romance, založilo pa ga je Društvo Argo. Sodelovali so pesniki Vlado Žabot, Feri Lainšček, Vlado Kreslin, Dušan Šarotar, Milan Vincetič, Vlado Poredoš, Štefan Kardoš in Marko Kočar, njihove pesmi pa so uglasbili Slavko Šuklar, Mojca Kumar Daris, Aldo Kumar, Andrej Misson, Boštjan Gombač, Tina Mauko, Dušan Kranjc, Emil Glavnik, Urška Orešič, Roman Sarjaš in Tomaž Rauch.

Ob spremljavi Murske bande (Iztok Rodež, Mojmir Wolf, Urška Orešič, Rihard Zadravec, Željko Ritlop, Miha Kavaš, Boštjan Baša in kot gost Saša Olenjuk) so jih odpeli Irena Kogoj - Regina, Blaž Zanjkovič, Maja Seršen, Ivan Flajsinger, Matjaž Zanjkovič, Klaudija Vrečič, Bojan Zanjkovič, Matija Horvat ml. in Tjaša Šimonka.

Spomini na otroštvo

Vlado Kreslin nam je povedal, da so se že kot otroci v začetku šestdesetih let kopali na Muri na »grofičinem kopališču« v Ižakovcih. Danes ne more verjeti, da so jih pustili v glavni tok tako nevarne reke. Ves čas otroštva ga je oče tudi jemal s sabo na ribolov k tej čarobni reki, ki nosi v sebi toliko legend, skrivnosti in resničnih zgodb. V pesmi Dva pripoveduje o tragični ljubezni, ki se konča v »vrtečih krogih, ki v globine vabijo«. S pisanjem pesmi v narečju nima težav, ker je to počel že prej, o panonski melanholiji pa pravi, da »včasih prime tudi mojo ženo, čeprav je 'žabarka'. Morda se je nalezla, haha.«

»Ker pač živim na Goričkem, daleč od reke Mure, ki si kot navadna panonska reka vsekakor ne zasluži vse te patetične navlake, sem se v svoji romanci raje dotaknil dogodka, ki je davnega leta 1934 vznemiril vso takratno okroglino: padca belgijskega stratosfernega balona, ki je neko avgustovsko nedeljo dobesedno štrbunknil v zakotno goričko Ženavlje,« pravi Milan Vincetič o pesmi Nebou na Ženavlami. Ta takrat zelo odmeven dogodek je že prej upovedil v kratkem romanu Nebo nad Ženavljami, ki je kasneje služil tudi kot podloga igrano-dokumentarnemu filmu Filipa Robarja Dorina. Je zgodba o hrepenenju malega človeka po velikem svetu, ki se skriva še višje od »neba nad Ženavljami«, torej v ljubezni, v očeh sanjajoče žandarjeve žene Tilde ter v zvedavi glavi znanstvenika Maxa Cossinsa.

»Besedilo romance je prirejeno po songu iz muzikala Nebo nad Ženavljami, ki sem ga prestavil v prekmurščino, ki pa je prav tako ne bi povzdigoval v oblake, saj gre v bistvu za narečje, ki je samo zaradi zgodovinskih okoliščin 'preraslo' v nadnarečni knjižni jezik.«

Pretresljive zgodbe

Prleški literat Marko Kočar je v to mursko ogrlico poezije prispeval tri prleške bisere. V pesmi Zacügjneni pajzl (Zanemarjena gostilna) slika večno prazne zanemarjene gostilne na železniški postaji s prsato in naličeno točajko. Vlaki prihajajo in odbrzijo mimo, ne da bi kakšen vsaj zmanjšal hitrost in ponudil možnost vstopa. Potnik je svoje priložnosti v življenju že imel. Sprijazni se z usodo in vstopi v zanemarjeno gostilno. Vse, kar mu ostane, so sanje in pelinkovec v kozarcu. Poudarja, da je pesem pogosto uporabljena simbolika z vlaki na malo drugačen način.

Tan zadi za Moto (Tam zadaj za Moto) je pretresljiva zgodba, ki se je zgodila v dveh skoraj povezanih prleških vasicah Moti in Cven na robu polj ob svetlem gozdu blizu reke Mure. Nekje tam zadaj ob strugi reke stoji spominski kamen 20 žrtvam umora na tem mestu s konca 2. svetovne vojne. To je žalostna pripoved o nesrečni usodi ljudi, ki se znajdejo ob nepravem času nepravim napoti. Pravico odločanja si jemljejo ljudje z močjo, ljudje z orožjem. Plačilo za človeško življenje je enost z naravo in šopek plastičnih rož hvaležnih ostalih.

Veseljaška pesem Meja sen dedeka (Imel sem dedka) je oda malim življenskim radostim in ribičiji. »Je resnična pripoved o mojem dedku, strastnem ribiču, ki je ljubezen do ribolova prenesel tudi name, saj me je pogosto jemal s seboj k vodi in me naučil ribariti. Dedka že dolgo ni več, ostala pa je ljubezen do ribičije in predvsem ljubezen do drobnih radosti – požirka piva iz steklenice tam nekje ob vodi.«

Marko Kočar pravi, da je prleščina njegov materni jezik. »Pisanje v prleščini zame ni izziv, to je moja ljubezen in dolžnost.« Je avtor štirih zbirk veselih pesmi v prleščini. O panonskem občutju pravi, »nepregledna polja rumene oljne repice, temno zelene koruze, valoveče pšenice, rži ... na severu svetli gozdovi nad mrtvicami in ob temnem toku reke Mure ... na jugu nežna trta na prsih Slovenskih goric ... Kakšnega človeka ste tukaj pričakovali?«

Ciganska čustvenost

Vlado Poredoš, avtor Ciganske romance, je povedal, da se je lotil teme, ki ga že od nekdaj privlači, to je romska oziroma ciganska tematika. »Romi me spremljajo že od rane mladosti, saj so moji sorodniki živeli blizu romskega naselja in sem imel veliko stikov in vpogled v njihov način življenja. Je pa njihov način življenja precej drugačen od našega, bolj nabit s čustvi in neverjetnim občutkom za samoohranitev. Z njimi se še zdaj dobro razumem in zato sem napisal Cigansko romanco.«

Prekmurščino ima za svoj materni jezik in mu je v veselje pisati besedila v narečju, kar počne občasno pri skupini Orlek. Izkušnje na tem področju so dobre, njegove pesmi v prekmurščini so bile dobro sprejete.

Tudi zanj obstaja panonska melanholija in se jo občuti predvsem jeseni, ko se začnejo vleči meglice nad polji in berekih – to so mrtvice Mure. »Mura ima v srcih Prekmurcev poseben status, še posebej za tiste Prekmurce, ki živimo izven Prekmurja, in lahko povem tudi to, da se s staranjem pojavlja čedalje močnejša nostalgija po rodni grudi. Poznam nemalo rojakov, ki so se po upokojitvi preselili nazaj. Podobno se dogaja tudi meni in ko me zagrabi, se usedem v avto in direkt domov. Zakaj bi se ji upiral.«

Dušan Šarotar pravi, da je vsaka pesem ljubezenska, balade in romance še toliko bolj. »Navdih za pesem Najen prt sem dobil ob prebiranju verzov, misli, voščil, ki so jih nekdaj dekleta in žene vezle z umetelnimi vzorci na platnene prte, kuhinjske krpe, vzglavnike in robce, ti drobni izvezeni verzi na belem platnu so dolgo bili edini hišni okras, dragocenost ter redkost, ki se je prenašala kot družinski spomin iz roda v rod. Pesem je kot prt, občutek na katerega pesnik izpiše svoj verz, ki se ne bi smel izgubiti. Prvi verz moje pesmi se glasi: Na lanenon prte pijše, što si skuze sreče brijše …«

Zanj pesem, izpisana v dialektu, nosi poseben, enkraten in nezamenljiv lirični naboj, melodiko in ritem, zaznamovana je s krajino in sentimentom pevca. Morebiti lahko zapišemo, da v takšni pesmi sije duša govorice, seveda če je pesnik na ravni svoje naloge.

»Pesnik Kajetan Kovič je v spremnem zapisu k Občutku za veter, ki sva ga ustvarila s prijateljem Ferijem Lainščkom, zapisal, da otožnosti, panonske melanholije, ne smemo prosto enačiti z žalostjo, z jokom in obupom, marveč gre pri tem, kot čutim jaz, prej za otožno hrepenenje, za občutek, ki ni samo žalost ali vriskanje, pijanost, marveč gre pri tem za tišino, senco, ki počiva kot ravnica, za vsako pesmijo, ljubeznijo in smrtjo,« dodaja Šarotar.

Slavnostno ozračje

V ospredju njegovega bolj lirskega kot epskega besedila (Nemreš biti kriva ti) je subjekt, ki se po izgubi ljubljenega objekta utaplja v melanholičnih občutjih, pravi Štefan Kardoš in dodaja, da je »o melanholiji, za Obmurje 'predestinirani' temi, lažje pisati v narečju kot v knjižnem jeziku. Poezije v prekmurščini modernizem skoraj ni oplazil, zato se plenjenje po njenih tradicionalnih sintagmah ne zdi tako bogokletno.«

Pristavil je še, da je prišlek iz zahodnoevropske dežele, ki že nekaj let živi v Prekmurju in nikakor ni mogel razumeti, zakaj se v teh krajih pije toliko alkohola, po koncertu Večer murskih balad in romanc v Murski Soboti rekel, da mu je zdaj jasno vse. Vzdušje na koncertu je bilo podobno tistemu ob razglasitvi samostojnosti Slovenije. Če bi se glasbeniki spomnili in odigrali Vence, bi dvorana vstala in pesem razglasila za himno.

Odtenki panonske melanholije

V projekt Murske balade in romance so vključena tri moja besedila, pravi Vlado Žabot, dve baladi in romanca. Ker se moderna balada razlikuje od realistične balade ravno po tem, da ne učinkuje več z dramatičnim dogajanjem, ampak z občutjem, je v obeh baladah v ospredju ravno občutje.

Balada V belom snegi bela govori o mrzlem zimskem večeru, ko mlada, prevarana in zapuščena žena obleče belo poročno obleko in se skozi snežni metež napoti proti Muri, v kateri hoče končati trpljenje. Narava jo sprejme vase kot del sebe: Zlitje z naravo pomeni odrešitev.

Balada K ciganici je sicer na videz impresija – vendar gre za osamljeno pot starejšega moškega proti edini luči v daljavi, kjer popotnika čaka ciganka bledega lica in bledih oči, torej nekoliko strašljiva, zombijevska ciganka, ki bo z vinom zaznamovala večer. Ravno njena zombijevska pojava seveda govori o tem, da popotnika na koncu poti čaka smrt. Vendar se popotnik te smrti ne boji. V romanci Murska romanca pa besedilo govori o minevanju. Mladostne sanjavosti in prevzetosti minejo, minejo tudi slepila – in naposled se bivanjska resničnost kljub nostalgičnemu zatekanju v spomine razgali v vsej neusmiljeni mrakobnosti.

O narečjih Žabot pravi, da je slovensko narečno bogastvo v veliki meri posledica interaktivnega stika štirih največjih evropskih kultur. Ravno na našem ozemlju se namreč že stoletja stikajo romanska, germanska, ugrofinska in slovanska kultura. To v večji ali manjši meri zaznamuje vse slovenske pokrajine. V Pomurju je v ospredju stik slovanske, madžarske in germanske kulture. Ppri tem vzbuja občudovanje in spoštljivost ohranjena identifikacijska specifika pomurskega človeka, ki kljub pritiskom premočnih sosedov ni klonil in ni niti za trenutek v neprizanesljivi zgodovini zavrgel svoje posebnosti – in slovenskosti. Ob tem ga pri narečjih še posebej navdušuje lokalna ustvarjalna genialnost, ki je, ko se nekoliko poglobiš v posamezno narečje, ni mogoče spregledati. »Z narečnimi besedili sem se resneje začel ukvarjati šele pred kratkim. In presenečen spoznal, da je v njih skrit ogromen ustvarjalni potencial in da je v takem narečju mogoče ustvariti tudi najzahtevnejše pesniške forme.«

Panonska melanholija, panonska otožnost, je seveda širše poznan termin, ki ne zadeva le Pomurja, pravi Žabot. Ta značilnost je prepoznavna v široki panonski ustvarjalnosti – napaja se iz posebnega, vsem panonskim narodom in kulturam skupnega doživljaja odprte, nezavarovane pokrajine z veliko vode in neba, ki ljudem skozi zgodovino največkrat ni nudila varnih, dovolj utrjenih ali skritih zavetij. Zato so ta zavetja iskali v lastni duši in se hkrati tolažili z vdanostjo v usodo. V panonskem človeku je pod zunanjo krinko videza še zmeraj veliko pesniškega v smislu sanjarjenj, vere, molitev, upanja, bivanjskega otožja itn. – vse to ga zaznamuje kot lunarnega, torej nikakor ne kot sončnega človeka.