Orkester Marijinega gledališča in Gergijev v Križankah: več kot uspeh

Tudi tak orkester, kot je orkester nekdanjega gledališča Kirov, ni mogel mimo ene letošnjih obletnic, Wagnerjeve! Še preden jih bomo slišali (in videli) v kar dveh operah (v prvi in drugi iz tetralogije Nibelunški prstan na koncu letošnjega Ljubljana Festivala), smo slišali uverturo k operi Tannhäuser. Tako kot celotna opera (1845) je tudi ta čutna in čustvena.

V njej so vsi elementi dobršnega dela glavnega gradiva opere: od romarskega speva do Tannhäuserjeve hvalnice. Ansamblu uvertura ni bila nekakšno ogrevanje, takoj so bili in medias res. Na oder je ob izjemno razpoloženem maestru Gergijevu­ stopil 20-letni klavirski solist Dmitrij Majboroda in prikazal vse svoje sposobnosti v Griegovi klavirski romantiki.

Z dirigentom in spremljevalnim orkestrom so pripravili ravno pravšnjo umetnino, skladateljev Koncert v a-molu (1868). Ta je brez dvoma poletno ozaljšal Ljubljano,­ hkrati pa je bil stkan z vsemi elementi tankočutne mojstrovine z vseh interpretacijskih strani.

Tudi nova akustika Križank mu ni mogla do živega, vsaj tako se je slišalo v 9. vrsti avditorija. Vse to in še kaj več je znalo ceniti tudi polnoštevilno­ občinstvo, ki je vse tri akterje nagradilo z bučnim aplavzom.

Solist Majboroda se je zato odzval z dodatkom. Odigral je enega izmed šestih Brahmsovih Intermezzov (Klavirske skladbe, op. 118; 1893). Tehnika in muzikalna izpoved sta si bili z roko v roki.

V mladem pianistu ni ničesar nedorečenega, njegova glasba je polna­ strasti. Grieg in Brahms sta v njem izzvala vse tovrstne zahteve, oba umetnika in njuno glasbo smo doživeli od največje dramatike do najbolj intimne lirike. Očitno zna Valerij Gergijev delati tudi z mladimi, in to več kot odlično.

Zahodna romantika se je potem preselila na Vzhod in maestro Gergijev je brez taktirke, z izjemno dirigentsko karizmo, posegel še na področje glasbene ustvarjalnosti svoje domovine.

Njegova ali pa kar njihova izvedba Simfonije št. 4 (1877–1878) Petra Iljiča Čajkov­skega je bila prava arhitektonska zgradba; trdno in tesno povezana­ v celoto s številnimi solisti, izvrstnimi sekcijami pihal, trobil, tolkal in prelestnih godal. To je bilo veliko več kot zgolj gledališka­ predstava velike romantične simfonije; to je bila glasba ruskega prostranstva in ne le optika ali pogled nanjo iz Sankt Peterburga.

Glasba je tekla od vseh njenih skrajnosti. Večer v Križankah se je iztekel v mnogo več kot uspeh orkestra, ki je »eden izmed dvajsetih na svetu«. Bogat in širokopotezen dodatek, Cvetlični valček iz Labodjega jezera (1875–1876) Petra Iljiča Čajkovskega, je bil samo še pika na i.

Večer je bil tako predstava, vredna mnogo več, kot je bilo lahko pričakovati od Simfoničnega orkestra Marijinega gledališča in zagotovo ta čas enega prvih dirigentov na svetu. Dirigenta, čigar karizma očitno sploh ni odvisna od taktirke. Kajti Gergijev dirigira tudi brez nje. Bravo!