Tiskane izdaje
Globokar se je v Franciji, kjer so starši našli delo v rudniku, rodil in preživel otroška leta. Leta 1947 se je preselil v takratno Jugoslavijo in se začel učiti pozavne. Študij tega inštrumenta je nadaljeval na nacionalnem konservatoriju v Parizu. Po končanem študiju pozavne in komorne igre je zasebno študiral kompozicijo pri Reneju Leibowitzu in Lucianu Beriu.
Od leta 1967 do leta 1976 je bil profesor na Visoki šoli za glasbo v Kölnu ter med letoma 1973 in 1979 vodja odseka za vokalno-inštrumentalno glasbo na Inštitutu za raziskovanje in koordinacijo akustike in glasbe (IRCAM) v Parizu. Bil je tudi soustanovitelj skupine za svobodno improvizacijo New Phonic Art, s katero si je nabral bogate izkušnje v improvizaciji.
Deloval je tudi v Buffalu v ZDA in Zahodnem Berlinu ter v letih 1983–1999 v Firencah vodil tečaje za glasbo 20. stoletja.
Najprej se je uveljavil kot virtuoz na pozavni, na pot skladatelja pa je stopil v začetku 70. let prejšnjega stoletja. Za njegovo glasbo so značilni družbena angažiranost, raziskovanje glasbenega gledališča, iskanje nenavadnih inštrumentalnih tehnik in svobodna improvizacija.
Globokar po presoji muzikologa Leona Stefanije tematizira nekatera osrednja bivanjska in psihološka vprašanja sodobnega človeka, medtem ko njegova umetnost učinkuje kot pravcati zvočni laboratorij: kot zvočno gledališče, v katerem nastopa igra ozvočenih idej, igra, ki zahteva za vsako delo na novo iznajti obliko, tehniko, sredstvo in prezentacijo.
»Zato ima njegov zvočni jezik široko besedišče: vključuje ton in hrup, krik in tišino, zvočno gestiko in deklamacijo, akustične prispodobe in podobe, različne odtržke slišnega sveta, ki se do potankosti domišljeno vpletajo v ustvarjeno glasbeno celoto,« je za STA ocenil Stefanija.
Globokarjev opus je zelo pester. Obsega tako teatralna kot orkestrska in zborovska dela ter glasbo za solistične inštrumente. Za izvedbe njegovih del v Sloveniji sta bila doslej zaslužna predvsem Festival Ljubljana in pihalni kvintet Slowind.
