Tiskane izdaje
Sinočnja premierna predstavitev Le Spectacla je bila nekaj posebnega, kar je vedelo tudi občinstvo, ki je do zadnjega kotička zapolnilo malo dvorano Hale Tivoli in je tja prišlo iz vseh koncev Slovenije, precej oboževalcev pa tudi iz različnih koncev sveta.
Na dveurnem koncertu z vmesno pavzo, ki je sicer presekala natančno osmišljeno dramaturgijo celotne glasbene predstave, ki je sporočilno temeljila bolj na uporništvu kot konformizmu, bolj na akciji, kot pasivizmu, vendarle brez plesno-zabavnih elementov pa seveda tudi tokrat ni šlo. Bolj rockovsko poudarjeni aranžmaji in izbor pesmi, ter izvrstna prenovljena črno-bela podoba ob izvirnih modnih dodatkih so Perpetuum Jazzile postavili bliže roba artistične hoje in precej stran od dosedanjega pisanega in občasno preveč osladnega (happy, happy) optimizma. To jih pa naredi tudi precej zanimivejše.
Začeli so kot nezaustavljiva parna lokomotiva, ki pred sabo podre vse, in sicer s skladbo Don't Stop Me Now zasedbe Queen. Hiter tempo večinoma rockovskih priredb, pa je tudi prevladoval skozi cel koncert. Le nekajkrat smo s Perpetuum Jazzile vlakom vozili počasneje, da smo utegnili opazovati okolico. Program 20 pesmi so sestavili z izborom dosedanjih uspešnic, ene že znane nove Song Of The 4 Colours skladatelja Roka Goloba ter šestimi novimi, in sicer Michaela Jacksona (Man In The Mirror), Justina Timberlaka (Can't Stop The Feeling), Sie (The Greatest), Indile (Dernière Danse) ter domačih Siddharte (B Mašina) in pa Samo milijon nas je skupine Agropop, ki je bila v dodatku tudi veličasten konec koncerta, s katerega je občinstvo odšlo več kot le zadovoljno.
Vmes pa so Perpetuum Jazzile ponudili še simpatičen komični igralsko-pevski vložek z avdicije ter dvoboj med bobnarjem spremljevalne skupine in beatboxarjem Perpetuum Jazzile. Zasedbo je namreč v štirih skladbah (Let it Go, Sai Dessa, Eye of the Tiger, Celebration) spremljala skupina belgijskih inštrumentlaisotv. Verjetno so belgijski koproducenti želeli slišati, kako Perpetuum Jazzile zvenijo ob tovrstni spremljavi. Zagotovo to ni bila dodana vrednost nastopa, kajti ta vokalni orkester povozi vse. Seveda inštrumentalistov niso namerno poudarili, vendar bi bil koncert brez njih enako izvrsten.
Perpetuum Jazzile imajo izvrstno prenovljena črno-bela podoba.
Foto: Mavric Pivk/Delo
Seveda pa brez izvrstne interpretacije pesmi Africa skupine Toto tudi tokrat ni šlo, kar je proti koncu koncerta le še dodatno pogrelo že tako naklonjeno občinstvo, da je po izvrstni zaključni izvedi pesmi Uprising skupine Muse, priklicalo pevce in pevke na dodatek. To je dvignilo občinstvo na noge, da je z njimi odplesalo in odpelo še zadnji pesmi Celebration in Samo milijon nas je.
Belgijski koproducenti z režiserjem Martinom Michelom in koreografinjo Brigitte Derks ter inovativni lučkarji ter ustvarjalci diskretnih animacij Painting with Lights opravili izvrstno delo, kajti Le Spectacle je celovito zaokrožena scensko gibalna plesna predstava, vredna da si jo ogleda cel svet.
Zagotovo pa se počasi odpirajo vrata Perpetuum Jazzile za še zahtevnejše produkcijske projekte, kajti marca naslednje leto bodo imeli z Le Spectaclom dva »showcase« torej predstavitvena nastopa v Belgiji, v Bruslju in Liègu, kamor bo njihov belgijski partner povabil številne producente, predvsem iz Francije, da si ga ogledajo. Če bi pa bil naš svetovni glasbeni orkester še nominiran za nagrado grammy, bi to bil za njih še en velik korak naprej pri svetovni izpostavljenosti.
Perpetuum Jazzile vedo kaj delajo in do delajo dobro. Lahko smo jim le hvaležni, da so pustili pri miru pesmi iz zlatega obdobja slovenske popevke, kakor tudi najbolj zlajnano uspešnico letošnjega leta na svetu Decpacito. Perpetuum Jazzile imajo svoj spektakel in so pripravljeni, da osvojijo svet, vprašanje je le, koliko je svet pripravljen na njih. Vsekakor pa je Le Spectacle tako dober, da ga bodo morali poleti zagotovo ponoviti v ljubljanskih Križankah.
