Tiskane izdaje
Obiski Slovenije, ki niso redki, vas bojda posebej navdihujejo. Vas zelena Ljubljana spominja na rodni Wuppertal?
Wuppertal je precej grdo mesto. Med vojno so ga popolnoma porušili, potem pa zgradili nekakšne arhitekturne spakedranke. Res pa je, da je tam veliko zelenja. Rad imam naravo in slovenska pokrajina me je prevzela že pred leti, ko sem potoval skoznjo na koncerte v Zagreb ali Beograd. Sem rad pridem, celo na dopust, ki si ga sicer ne privoščim prav pogosto. Že ko sem pred leti prvič obiskal MGLC v Tivoliju, sem pomislil, kako lepo bi bilo, če bi na teh zidovih videl svoje slike. Zdaj se je to uresničilo. Čeprav smo imeli najprej v mislih obsežno retrospektivo mojih slikarskih del, sem v razstavo vključil številne manjše formate na papirju, naslikane z vodenimi barvicami in tušem, ki sem jih ustvaril med obiski v Sloveniji. Tako se res vidi, da imam rad vašo deželo!
Ste vedeli, da je te prostore pred kratkim polnila razstava Williama S. Burroughsa? Morda je še vedno čutiti nekaj njegovega razvratnega duha ...
Kaj res? Torej sem v dobri družbi!
Kot mlad slikar ste se v začetku šestdesetih let pridružili antiumetniškemu gibanju Fluxus, v katerem je ustvarjala tudi Yoko Ono. Tedaj je bila vaša glasba na stranskem tiru ...
V Fluxus me je vpeljal prijatelj Nam June Paik in skupaj smo ustvarili nekaj performansov. Priznati moram, da sem bil bolj obstranski član, saj sem vedno dajal prednost svojemu ustvarjanju. Moja glasba se je tisti čas sicer zelo razvijala, a je bilo slikarstvo prioriteta. Potem se je naenkrat to spremenilo. Koncerti, potovanja, življenje na poti z glasbenimi tovariši – vse to me je pritegnilo. A slikanja v prihodnjih desetletjih nisem nikoli zanemaril. Glasbo in slikanje sem združil tudi tako, da sem ustvarjal ovitke za cedeje in plakate. Razstavljal nisem veliko, dokler me pred osmimi leti k temu ni spodbudil prijatelj iz Švice, ki vodi muzej.
Je ustvarjalni proces med igranjem glasbe in slikanjem podoben?
Bistvena razlika je v tem, da glasbo ustvarjaš z drugimi, zato je proces odvisen od vseh vpletenih. V ateljeju pa si sam. Ko glasbo zaigraš, je ne moreš več popraviti, če pa mi moja slika ni všeč, jo vržem v peč. (smeh) Seveda so v obeh primerih prisotni isti občutki, misli in ideje. Zdaj na stara leta spet več slikam.
In nič ne kaže, da bi kreativnost, revolt, strast in energija v zadnjih letih pri vas kaj ponehali ...
Seveda se človek spreminja. Že petdeset let sem na poti, obiskal sem vse kontinente, kar seveda spremeni tvoj pogled na svet. Ko smo začeli igrati improvizirano glasbo, so bili v Evropi divji časi. Tudi v ZDA, kjer sem imel stike z glasbeniki, kot so Cecil Taylor, Don Cherry, Steve Lacy, če omenim le nekaj imen. Toda situacija v Nemčiji je bila posebna. Znašli smo se v veliko bolj odprti državi, z večjim zavedanjem svobode. Seveda smo to dojemali precej naivno in si mislili, da lahko spremenimo svet. Kar je bila seveda iluzija, saj sveta ne moreš spremeniti z nekaj glasbe oziroma umetnosti. Vse življenje se trudim, da bi se dotaknil ljudi, človeka. In mislim, da mi to uspeva. Umetnost lahko spremeni le posameznika, mu odpre um, poda nov pogled na stvari. To me navdaja z močjo, da nadaljujem.
Vaša glasba včasih prikliče v zavest Munchovo sliko Krik. Slikar je v njej ujel osebno stisko, ki jo je občutil kot življenje v peklu. Tudi vaša pihala kričijo. Kričijo to, da živimo v peklu?
Zagotovo se svet v zadnjem času ni spremenil na bolje. Ko potujem, si želim vedno ostati v stiku z ljudmi – nočem biti turist. Ko sem v Izraelu, se pogovarjam z Izraelci in Palestinci ... ko vidiš ograjo okoli palestinskih mest, se vprašaš, moj bog, kje smo? Danes ni čas za igranje prijetnih pesmic. Moj prijatelj, slikar Georg Baselitz, s katerim sva včasih popivala, je v nekem intervjuju povedal, da je bes pomemben element pri njegovem ustvarjanju. S tem se popolnoma strinjam. Nisem zadovoljen s tem, kako se svet razvija. Veliko je stvari, ki te lahko vedno spravijo v bes. Po drugi strani pa imam rad tišino, mirne dneve na deželi ...
Je čas v ateljeju torej čas
Jazz je nastal kot glas upora. Glasba za izražanje krivice, ki se je godila ljudem. Kaj sporoča danes?
Ravno zaradi tega me je jazz od nekdaj privlačil. Brez razumevanja tega dela glasbene zgodovine danes ne moreš ustvarjati jazza. Težava pa je, da ga zdaj poučujejo v konservatorijih, glasbenih šolah, kjer te pač ne morejo naučiti vsega. Bistvene stvari moraš izkusiti sam, življenje na poti, vsak dan nove situacije, drugi ljudje ... Danes je vse lepo in čisto, mladi so zelo izobraženi, lahko zaigrajo gor in dol, vse, kar hočeš. Igrajo kot Brötzmann, Evan Parker, Anthony Braxton ... Problem je v tem, da jih večina nima česa povedati. To velja tako za Evropo kot Ameriko.
Če povem po pravici, sem vso to glasbo, ki jo danes igrajo, slišal pred štiridesetimi leti. In bila je boljša! Želim si, da bi generacija, ki je danes stara od dvajset do trideset let, dobila nove ideje, ne pa samo ponavljala nečesa, kar so izumili že pred štirimi desetletji. Seveda se je od takrat veliko spremenilo. Mladi imajo danes svoje težave, saj tudi nam ni bilo lahko, a smo imeli vsaj prostore, v katerih smo lahko igrali. Danes teh prostorov ni več. Mladi so zdaj v stiku drug z drugim prek interneta. A še vedno mislim, da je glasbo treba igrati, ulica je še vedno najboljši učitelj. Jazz glasba ni bila nikoli estetsko vprašanje, pač pa vprašanje družbe, skupnosti. Če tega ni, je glasba samo preigravanje prijetnih melodij. Pri mladi generaciji pogrešam širši pogled na dogajanje v svetu.
Vi ste dogajanje v svetu skozi svojo glasbo komentirali s koncepti, kot so svoboda, enakost, spoštovanje, boj, odgovornost ... Te vrednote je zagovarjal tudi Friedrich Engels, ki je, tako kot vi, rojen v Wuppertalu.
Da, Engels se je v mojem mestu rodil v precej premožni družini ... V mladih letih smo bili vsi komunisti, verjeli smo v Marxove besede. Vsake toliko še vzamem v roke njune knjige in jih prebiram. Treba se je zavedati, da Marx ni bil kriv, da je šlo vse po zlu. To je bil človeški faktor, na katerega ni računal.
Če sva prej govorila o mladih, naj dodam, da pri glasbi mlajše generacije zelo pogrešam solidarnost. Danes nihče več ne pozna pomena te besede. Seveda nočem posploševati, ampak večina (raz)prodaja vse, kar hoče kdo kupiti. Ne razmišljajo, samo zraven hočejo biti. Glasba je dolgoročna stvar, zahteva kontinuiteto, ne gre za modno muho, ampak je vseživljenjski proces.
Ali pred koncertom razmišljate o stvareh, ki jih boste izpovedali skozi glasbo?
Nikoli se mi ni zdelo prav, da bi šel na koncert s konceptom. Ta glasba se mora razviti. Najprej se soočimo z odrom, potem stvari stečejo, če smo vsi dobro razpoloženi, morda celo uspe. Včasih pa gre tudi kaj narobe.
Pa pri improvizirani glasbi sploh lahko gre kaj narobe? Bobnar Doug Hammond, ki je bil te dni v Sloveniji, je mladim kolegom svetoval, naj noto, čeprav je napačna, držijo in jo z naslednjo poskušajo popraviti ...
To je star trik. Doug ima prav. Ko med igranjem ugotoviš, da si naredil napako, jo ponoviš – in že imaš kompozicijo. Naučiš se uporabiti napake v svoj prid.
V preteklih letih ste v svoji glasbi namenjali prostor tudi temam nemške zgodovine, holokavsta ...
To je velika travma moje generacije, rojene med vojno, ki je odraščala po vojni in se začela spraševati o vseh grozotah, ki so jih njeni očetje storili svetu. Ne gre za občutek krivde. Gre bolj za nenehen sram. Vsakokrat, ko obiščem Poljsko ali Izrael, je zame kot Nemca to zelo čustven dogodek. Včasih med občinstvom sedi starejša oseba s številko na roki in me po koncertu povabi na kavo ... to so stvari, zaradi katerih vztrajam. Morda je ravno zaradi te izkušnje nemška improvizirana glasba, kot je moja, nekoliko bolj nasilna od tiste, ki jo igrajo naši danski in angleški kolegi. Trudimo se preseči preteklost.
Pa menite, da Nemci lahko prek umetnosti dosežejo kolektivno katarzo?
Zdi se mi, da se vse dogaja bolj na površju. Filmi, spomeniki žrtvam ... Če pogledam likovno področje, so se slikarji moje generacije, Georg Baselitz, Markus Lüpertz, ukvarjali z enakim problemom kot jaz. Ni lahko, hkrati pa ti soočanje s preteklostjo vliva moč, da greš naprej. Ne verjamem v kolektivno katarzo. Mislim, da lahko nastane le na osebnem nivoju. Toda ko bo naša generacija odšla, bo na te grozote opozarjala samo opomba v učbenikih.
Je torej konec z nami?
Zagotovo nismo najbolj pametna bitja. (smeh) Problemi se začnejo že v osnovni šoli, ko na otroke stresejo vse obveznosti, roki med študijem, potem pa brezposelnost. Ko igram v Španiji ali na Portugalskem, srečam prijatelje, od katerih nihče več nima službe. Tudi moji tovariši v Ameriki in drugod po Evropi poskušajo preživeti tako ali drugače in nikogar ne obsojam, če ga zanese v bolj komercialne vode. Cene so vedno višje, honorarji pa enaki, kot pred leti. Ves čas se je treba boriti. Če za nekaj časa zaspiš, lahko opazuješ, kako naglo se niža tvoj bančni račun. Nekaj je narobe s tem sistemom! Rešitve ni na vidiku. Politiki so kratkovidni in njihova politika je kratkega roka.
Vidite luč na koncu tunela?
Nisem preveč optimističen.
