Tiskane izdaje
Vendar pa so večer pred koncertom dobili vse, tako da so se tudi pred koncertom na terasi kluba Cankarjevega doma sproščeno lotili priprave cajunskega gumba. Hkrati so udeležencem te kuharske delavnice tudi pojasnili nekaj osnovnih zadev glede cajunske kuhinje in tudi glasbe, ki je z njo povezana. Povedali so, da se v cajunski kuhariji ne tehta, temveč se vse meri na oko. Prav tako se nič ne pripravlja po uri, temveč ob glasbi, tako da je znano, da je treba nekaj peči ali kuhati tri ali štiri pesmi dolgo.
Na koncertnem delu večera pa je zasedba, ki sicer prihaja iz mesta Eunice na jugu Louisiane, od koder je večina članov, demonstrirala glasbeni sprehod skozi sloge in obdobja cajunske glasbe, ki so jo prvotno v Louisiano prinesli francoski Akadijci, potem ko so jih Britanci pregnali iz kanadske Nove Škotske. Cajunska glasba se poje v francoščini in igra predvsem na violino. Kot je povedal vodja zasedbe Wilson Savoy, je francoščina v angleško govorečem okolju preživela predvsem zaradi glasbe. Sicer pa igra zasedba več glasbenih stilov, od čistega cajuna, kot je bila, recimo, uvodna polki podobna skladba Eunice Two Step, do zydeca, ki se poje v angleščini, countryja v slogu Georgea Jonesa ter rock'n'rolla v slogu Jerryja Leeja Lewisa. Teme pesmi pa so, da ga je ona zapustila, da se ga bo napil in da mora v zapor, ne nujno v tem vrstnem redu, so nam še zaupali.
Glasba, ki jo izvajajo, je namenjena predvsem plesu, veselicam in večjim družabnim srečanjem ter seveda porokam. Pravijo, da je ples ob glasbi za cajune tako zelo pomemben, da mnogi niti ne vedo, katera skupina je ta večer igrala, ker občinstvo hoče le plesati. Zato se jim zdijo tovrstni koncerti pred sedečim občinstvom, le redki so namreč zaplesali, precej nenavadna izkušnja.
Izkusiti drugačno glasbeno izročilo in si nekoliko razširiti obzorja pa je vedno zanimiva izkušnja, ki so jo Pine Leaf Boys dobro opravili.
