Tiskane izdaje
V Guči se začenja največji festival etno glasbe na svetu. Vsako leto ga obišče več kot pol milijona obiskovalcev, med njimi je precej Slovencev. Letos so ga pripravili že petinpetdesetič, organizatorji pa obljubljajo nepozabno atmosfero in dvesto trubaških orkestrov. Nastopile bodo največje legende te glasbene zvrsti, že v drugo pa bo med njimi tudi slovenska zasedba Pivo in čevapi.
Letos so se že tretjič zapored prijavili na kvalifikacije za nastop v Guči, ki jih je marca pripravil javni sklad za kulturne dejavnosti. Prvič jim ni uspelo, lani jih je zmaga presenetila, letos pa zanje že skoraj ni bilo prave konkurence.
Kdo so člani orkestra s tako prepoznavnim imenom? Nikakor ne stari mački, ki so odraščali ob zvokih balkanske glasbe. To je dvanajstčlanska »pleh banda«, starostna struktura mladcev pa je razpeta med rosnih 19 in 23 let. Sestavlja jo enajst fantov in eno dekle. Vsi so doma iz Postojne in okolice in so tudi člani Postojnske godbe 1808. Nedavno so praznovali peto obletnico delovanja. Za »očeta« trubaškega orkestra velja pozavnist Urban Gorjanc, po naključju najstarejši med njimi.
»Pred petimi leti je enega od mojih sošolcev profesorica postavila pred nalogo, da mora nekaj zaigrati na proslavi za 8. februar. Bil je v zadregi in se je z mano posvetoval, kaj naj zaigra, da jim bo všeč. 'Ah, nič ne skrbi', sem mu rekel, 'ustanovili bomo bend in skupaj zašpilali.' Seveda je takoj zgrabil idejo. Pet se nas je zbralo, začeli smo vaditi in na prireditvi zaigrali neki bugi,« se je spomnil Urban. »Potem pa je bila cela smešnica, ko so od nas hoteli neko ime. Mislim, da kar nekaj noči nismo spali, ko smo razmišljali, kakšno bi si nadeli. Ni bilo velikih idej. Potem pa sem vprašal, zakaj ne bi bili Pivo in čevapi. Igramo muziko, ki je nadvse primerna za žure, zraven mora biti pivo, brez čevapov pa tudi ne gre. Vsi so se smejali, a ker ni bilo boljšega predloga, smo ime potrdili. Problem je nastal, ko sem moral to povedati profesorici. Zelo grdo me je pogledala in rekla le, 'daj no, malo bolj resno', a mi smo vztrajali.«
Sprva so se jim smejali
Ko so jih na prvem nastopu, na slovenski kulturni dan, napovedali, so se ob njihovem imenu obiskovalci proslave menda valjali od smeha. Danes se jim nihče več ne smeji. Vsi jih poslušajo, Postojnčani so jih vzeli za svoje. O tem smo se prepričali, ko smo v četrtek zvečer skupaj z njimi po mestu iskali primerne kotičke za fotografiranje. Ljudje so jih pozdravljali kot velike zvezde, ko pa so po ulicah in trgih pihnili v inštrumente, so mimoidoči obstali in ob energični muziki začeli migati z boki. Uau, kakšno doživetje!
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Peterica mladih se je kmalu za krstnim nastopom podvojila, danes pa njihov orkester šteje dvanajst članov. Imajo dva trobentača, Blaža Peka in Mateja Gliho, tri saksofoniste, ki jih zastopajo Benjamin Agić, Jaka Poljšak in edino dekle, Živa Muhič, Gregor Škrlj piha v tubo, tolkalca sta Marko Setnikar in Anže Stegelj, bariton trobento ima pod prsti Primož Petohleb, rogist je Danijel Ogrizek, pozavni pa raztegujeta Tjaž Tornič in Urban Gorjanc. »Takšen sestav je kar dober približek balkanskim zasedbam,« je poudaril Primož, ki se je edini med njimi odločil za akademski študij glasbe, drugi jo ustvarjajo za hobi.
Marko, ki na velikem bobnu, poleg originalnih palic, pogosto uporabi kar jedilno žlico, ko je treba tolči po čineli, je z bendom prvič igral na prvo obletnico. Priznal je, da sprva ni bil najbolje seznanjen z balkansko glasbeno sceno. »Potem sem začel to zvrst drugače poslušati. Ugotovil sem, da se trubaška glasba igra s srcem in da je idealna za žure. Pristna je in v pravi atmosferi prav zažari,« so mu zasijale oči.
Benjamina so v svoje vrste zvlekli dobesedno iz osmega razreda, ko je bil star komaj 14 let. »V resnici smo se spoznali pri godbi. Ker sem igral primeren inštrument, sem prišel v poštev. V tej zasedbi fagota pač ne moreš igrati, je dober le za podkuriti,« je pripomnil, druge pa je popadel smeh.
Prvi se je zresnil Tjaž in dodal: »Čeprav smo bili mulci, stari 15, 16 let, smo že občudovali trubače, ki iz trobent izvabijo najbolj nore improvizacije in hude solistične vložke. Tudi mi smo se jim hoteli čim bolj približati. Že takrat je bilo jasno, v katero smer bo šlo naše glasbeno ustvarjanje.«
Trubači so jih zastrupili
Lahko bi šlo v katero koli, saj so vsi glasbeno izobraženi; prav vsi so končali najmanj nižjo glasbeno šolo, večina je šla še dlje, vsi berejo note, svoje inštrumente pa obvladujejo v nulo, kot bi rekli njihovi vrstniki. V pogovor se je vključil Danijel: »Če hočemo biti iskreni, moramo povedati, da smo pač najprej sestavili zasedbo inštrumentov, šele potem smo iskali najprimernejši žanr. Naleteli smo tudi na posnetke iz Guče. Ta glasba nas je zastrupila in vedeli smo, da je to to, da smo to mi. Saj smo se poskusili tudi v drugih zvrsteh, v rocku, popu, danes pa smo ponosni, da smo balkanski trubači.« Dodal je, da zasedba gotovo ne bi bila tako uspešna, če ta glasba ne bi vsem članom pomenila »velike sprostitve, hobija in predvsem zabave«.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
In kako se Živa, edino dekle v bendu, znajde med mladimi testosteronskimi bombami? »Nekdo jih pač mora miriti, mar ne?« se je zasmejala. »Ko me je Urban na avtobusu, ki nas je peljal na šolski izlet, začel snubiti za sodelovanje v orkestru Pivo in čevapi, sem bila prepričana, da me zafrkava. Nakladal mi je vse mogoče, kakšno glasbo igrajo in kdo vse je zraven. Nič mu nisem verjela. Potem pa je le omenil nekaj fantov, ki sem jih poznala, in zdelo se mi je, da je morda le kaj na tem. Čeprav sem saksofon igrala šele dve leti, me je prepričal, naj pridem pogledat vsaj na eno vajo, češ da je zakon. Jaz sem na to pozabila, pa me je spet enkrat dregnil na šolskem hodniku. Prišla sem, da mi ne bi več težil. Kar so zašpilali, mi je bilo všeč. Po dveh, treh vajah pa smo imeli že prvi nastop.«
Živa zaradi šolskih obveznosti lani ni bila v Guči. Letos gre. »Vse leto, odkar so se vrnili, sem poslušala samo Guča, Guča, Guča.« Ko smo postopali po glavnem postojnskem trgu, je mimo prišla Živina nona. »To je pa naša najzvestejša oboževalka,« je 70-letno gospo predstavil Primož. »Letos gre z nami v Gučo.« Živa ga je dopolnila: »Oba z nonotom gresta. Veselita se kot majhna otroka.«
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Poleg koncerta na srbskem etno festivalu bodo Pivo in čevapi letos gotovo imeli več kot 50 nastopov. Nedavno so zažigali na tradicionalni laški prireditvi Pivo in cvetje. Kako prikladna kombinacija imen! »Ni pomembno, ob kakšni priložnosti igramo, naša glasba očitno vedno zažge. Je polna energije in ima svoj čar,« je poudaril Gregor. Tjaž pa je dodal, da so peto obletnico proslavili še z eno, dodatno zasedbo, z malim big bandom: »Tolkalca, Marko in Anže, sta v roke prijela navadno in baskitaro, bobne pa smo zaupali dolgoletnemu prijatelju naše bande, Martinu Peganu. Zdaj je že naš izredni član in si je zaslužil letošnjo Gučo.«
Kje je pa pivo? In čevapčiči?
Tudi Jaka igra saksofon v obeh zasedbah. Spomnil se je anekdote s prvega nastopa: »Igrali smo v vasi Petelinje, od koder prihaja Urban. Na plakatih je pisalo, da bodo nastopili Pivo in čevapi, zato so se ljudje gnetli ob šanku in zahtevali pivo in čevape ... Zdelo se nam je zelo zabavno.« Kmalu zatem so se prijavili tudi za nastop na Vičstocku in povabili so jih na oder. Anže je povedal, da so od nekod privlekli nakupovalni voziček, ga obrnili na glavo, dobro segreli, nanj pa vrgli čevapčiče: »Ko smo približali mikrofon, so vsi lahko slišali, kako cvrčijo.« Obujanje spominov jih je spet spravilo v neustavljiv smeh.
Foto: Uroš Hočevar/Delo
Povedali so, da se Guče zelo veselijo tudi zaradi obilne kulinarične ponudbe, ne le zaradi izvrstne glasbe. »Mislim, da smo že polni adrenalina. Prepričan sem, da bomo zaužili ogromno čevapčičev in popili velike količine piva Jelen. Komaj čakamo,« je priznal Benjamin, najmlajši v skupini. Danijel je dodal: »To je prava etno veselica, nekaj nepopisnega. Po vseh ulicah igra trubaška glasba. Širi se vonj srbske kulinarike. Vse imajo, od svadbenega kupusa, čevapčičev, pleskavic, odojkov do jagnjetine ... Slovence pa Srbi še posebej lepo sprejmejo, tudi našo glasbo imajo zelo radi. Lani smo po balkansko zažingali Avsenikovi Golico in Na avtocesti. Ob zvokih polke so ljudje ponoreli. Spimo, kolikor je to zaradi žuranja sploh mogoče, pri domačinih. Po vsej hiši postavijo postelje. Prideš v sobo, so postelje, prideš v kuhinjo, so same postelje ... Lani so nas razdelili po hišah, za letos smo pa eno kar najeli.«
Letos se bodo tja vrnili še bolj samozavestni, kajti prvi trobentač zasedbe, Blaž Pek, je lani tam prejel tretjo nagrado za naj trubača Guče. To je seveda odličen dosežek v tako močnem boju trobentaških legend pretežno romskega rodu, ki jim že takoj po rojstvu namesto dude k ustom porinejo trobento. Potem pa pride na sceno neki Slovenček, ki se je komaj dokopal do polnoletnosti, in pomete s konkurenco! Bravo, Blaž, to pa ni kar tako! »Ja, tako pravijo,« se je skromno odzval. »Tega sploh nisem pričakoval. Biti tretji med vsemi trobentači na tako velikem festivalu ... Jaz sem Slovenec, tega nimam v krvi. Očitno so se organizatorji kar malo prestrašili, saj so letos ukinili tekmovanje. Tam bomo imeli samo koncerte,« je pripomnil malo za šalo, malo zares.
V jutrišnjih zgodnjih urah se bodo, z inštrumenti vred, naložili v štiri kombije in se odpeljali novim trubaškim dogodivščinam naproti. Že pot je zanje velik žur. Lani so na srbski meji srečali Magnifica, ki ga vsi obožujejo. »Vedno kakšno ušpičimo. Lani, denimo, smo kupovali lubenice kar med vožnjo. Ko smo se ustavili ob rdeči luči na semaforju, smo opazili tovornjak, poln lubenic. Kar skozi okno smo se zmenili in kupili eno veliko. Ko smo prišli na cilj, je bila že bolj bovla kot lubenica,« je pripomnil Marko. »Za letos smo si že postavili izziv, kateremu kombiju bo uspelo tako kupiti večjo lubenico,« je dodal Urban.
V petih letih so si nabriti postojnski mladci nabrali že za polno malho anekdot, ampak »vse niso za Delo«, so smeje poudarili. Na zadnji vaji pred Gučo smo se na lastne oči in ušesa lahko prepričali, da so veliki prijatelji in da znajo dobro zastaviti žur. Ne le inštrumentalisti, tudi pevci so odlični. Pred Mladinskim centrom v Postojni, ki je tesno povezan z začetki zasedbe Pivo in čevapi, so tako ubrano, večglasno, urezali eno »ljudsko«, da jih je bilo veselje poslušati. A kaj ko njena vsebina ni najbolj primerna za javnost ...
